Пульс · Документы · Словения · Суды Словении — Sodna praksa

Федеральный верховный суд Словении: нарушение процедуры рассмотрения спора оператором

UPRS Sodba I U 364/2024-41

судебное решение 2026-11-09 39 240 знаков Цифровая идентификация и госуслуги Видео- и музыкальные сервисы
Скачать На сайте источника Файл оригинала
Действующая редакция. Последнее изменение зафиксировано 2026-11-13.

Na podlagi pojasnil BS toženka utemeljuje dokazni zaključek, da je tožnica brez vednosti prosilcev z uporabo njihovega kvalificiranega potrdila vpogledala v informacijsko bazo. Ker so pojasnila BS predstavljala dejstva in okoliščine, pomembne (ključne) za odločitev v izpodbijani odločbi, bi tožnica, da bi ji bil zagotovljen položaj aktivnega subjekta v postopku, po 9. členu ZUP morala biti še pred izdajo izpodbijane odločbe s temi podatki seznanjena in tudi imeti možnost se do njih opredeliti. Izpodbijana odločba nima vseh sestavin obrazložitve, kot jih zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, zato ne dosega ustreznega standarda obrazložitve. Če je toženka glede tožničinih pojasnil ugotovila, da niso relevantna (in da zato ne vplivajo na dokazne zaključke), bi to morala v obrazložitvi navesti, prav tako razloge za nerelevantnost teh pojasnil, ki jih je od tožnice zahtevala toženka. Obrazložitev v izpodbijani odločbi je pomanjkljiva tudi glede tega, zakaj pojasnila BS dokazujejo neutemeljenost tožničinih navedb glede tega, čemu je namenjen izvoz kvalificiranega digitalnega potrdila iz spletnega brskalnika v digitalno denarnico in kdo razpolaga s potrdilom v digitalni denarnici ter kdo dostopa do informacijskega sistema, saj je v obrazložitvi zgolj zapisano, da iz pojasnil BS izhaja, da pojasnil tožnice ni mogoče sprejeti, niso pa konkretizirani razlogi za tak zaključek.

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za digitalno preobrazbo, Inšpektorata za informacijsko družbo št. 061-8/2023-3151-14 z dne 8. 1. 2024 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za digitalno preobrazbo, Inšpektorat za informacijsko družbo (v nadaljevanju toženka) tožnici (v nadaljevanju sodbe poimenovana tudi Banka) naložilo odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti, in sicer tako da v roku 7-ih dni po prejemu odločbe: (1) na spletni strani ... v poglavju vprašanja in odgovori odstrani povezavi z video navodili: ... kako izvoziti digitalno potrdilo iz brskalnika Edge in ... kako izvoziti digitalno potrdilo iz brskalnika Chrome, za odobritev posojila prosilcu preneha pogojevati izvoz kvalificiranega potrdila za elektronski podpis skupaj z zasebnim ključem ter geslom za dostop do zasebnega ključa iz spletnega brskalnika prosilca posojila; iz baze svojih komitentov izbriše vsa v nasprotju z Zakonom o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja (v nadaljevanju ZEISZ) pridobljena kvalificirana potrdila za elektronski podpis slovenskih izdajateljev. Odločeno je še bilo o nesuspenzivnosti pritožbe in stroških postopka.

V zadevi je sporno, ali tožnica odobritev posojila res pogojuje s tem, da prosilec za posojilo izvozi kvalificirano potrdilo za elektronski podpis skupaj z zasebnim ključem ter geslom za dostop do zasebnega ključa iz svojega spletnega brskalnika v Banko, zaradi česar Banka sama oziroma preko tretje osebe hrani v svojih bazah kvalificirana potrdila za elektronski podpis, le te pa uporabi zato, da sama ali preko tretje osebe brez vednosti imetnikov kvalificiranega digitalnega potrdila v postopku odobritve posojila vstopa v informacijski sistem SISBON pri Banki Slovenije (v nadaljevanju BS). Materialnopravno pa je sporno, ali Banka z ugotovljenim postopkom v okviru odobritve posojila, res napotuje imetnike kvalificiranega potrdila h kršitvi drugega odstavka 4. člena ZEISZ, zaradi česar ji je mogoče na podlagi drugega odstavka 53. člena ZEISZ odrediti ukrepe za odpravo nepravilnosti. Drugi odstavek 4. člena ZEISZ določa, da mora imetnik kvalificiranega potrdila podatke, ki so potrebni za njegovo uporabo, hraniti s skrbnostjo dobrega gospodarja ali gospodarstvenika, drugi odstavek 53. člena ZEISZ pa določa, da lahko inšpektor po tem zakonu z odločbo odredi ukrepe za odpravo ugotovljenih nepravilnosti in določi rok za njihovo odpravo. Dosedanji potek postopka

Toženka je v opravljenem oddaljenem inšpekcijskem pregledu ugotovila, da tožnica na svoji spletni strani z video navodili pouči komitenta, kako lahko preko različnih spletnih brskalnikov v postopku izpolnjevanja vloge za pridobitev posojila izvozi svoje kvalificirano potrdilo za elektronski podpis skupaj z zasebnim ključem ter geslom za dostop do zasebnega ključa in ga naloži v postopku oddaje vloge za posojilo v Banko ter da tožnica pridobitev posojila pogojuje z izvedbo tega izvoza. Na spletni strani tožnice je še pojasnjeno, da je kvalificirano digitalno potrdilo zahtevano za osebno identifikacijo uporabnika preko spleta in elektronski podpis pogodbe ter da je ... platforma potrebna za preverjanje identitete, verodostojnosti, elektronsko podpisovanje in pridobitev finančnih podatkov potrošnikov.

Tožnica je v upravnem postopku vse očitke zanikala. Trdi, da od strank ne zahteva izvoza kvalificiranih potrdil za elektronski podpis oziroma zasebnih ključev, da jih ne hrani v svojih podatkovnih bazah in da nima dostopa do njih ter da ne uporablja storitev drugih, ki bi v njenem imenu hranili takšne podatke.

Je pa tožnica pojasnila, da se prosilec posojila lahko odloči, da določene osebne podatke, kot so ime, priimek, naslov in druge osebne podatke, ne pa kvalificiranih potrdil za elektronski podpis in zasebnih ključev, iz svoje denarnice ... ID Wallet (v nadaljevanju "digitalna denarnica") prenese v Banko. Digitalna denarnica je rešitev za shranjevanje podatkov, ki jo strankam zagotavlja podjetje A, ki ima certifikat ISO 27001 in ISO 27701, procesi so tako skladni z najsodobnejšimi varnostnimi ukrepi.

Izvoz kvalificiranega potrdila s pripadajočim zasebnim ključem (po navodilu na tožničini spletni strani) ter njegova hramba v digitalni denarnici sta potrebna zato, da je tehnično izvedljivo avtomatizirati postopek prijave prosilca v storitev e-uprava in avtomatizirati pridobivanje in shranjevanje podatkov o njegovi identiteti v denarnici, s čimer se prepreči njihova poneverba. Do zasebnega prostora za shranjevanje ima dostop zgolj uporabnik, zaradi vzpostavljenega varnostnega sistema pa gre celo za varnejši sistem hranjena v primerjavi s tem, da bi bilo kvalificirano potrdilo za elektronski podpis hranjeno na posameznikovem računalniku.

Storitev brezplačne denarnice je ločena od storitve pridobitve posojila in kvalificirano potrdilo z zasebnim ključem se ne uvaža v postopku pridobitve posojila. Za storitev digitalne denarnice mora uporabnik podpisati pogodbo z družbo A, medtem ko mora za pridobitev posojila vložiti vlogo pri tožnici. Digitalna denarnica uporabniku nudi dodatno plast zaščite in iz tega razloga je uporaba storitve potrebna, če uporabnik pri tožnici zaprosi za posojilo ob uporabi elektronske identitete. Za uvoz ključa uporabnik naloži svoje kvalificirano digitalno potrdilo s pripadajočim geslom v svojo predhodno ustvarjeno denarnico, kjer se šifrirata z javnim ključem uporabnikove digitalne denarnice. Podatki v denarnici so torej shranjeni šifrirano z javnim ključem denarnice.

Pri uporabi kvalificiranega potrdila v denarnici se na izrecno zahtevo uporabnika in po dvostopenjski avtentikaciji digitalno potrdilo in pripadajoč zasebni ključ uporabita za vzpostavitev https povezave s storitvijo e-uprava za namen avtentikacije, ki je dvostopenjska. Uporabnik prek https povezave lahko podatke deli (a ne kvalificiranega potrdila ali gesla) s komerkoli, vendar šele po izrecnem soglasju in potrditvi z dvostopenjsko avtentikacijo. Nešifrirani podatki se nikoli ne shranjujejo. PIN kodo digitalne denarnice pozna samo uporabnik, s čimer ima popoln nadzor nad svojo denarnico, saj lahko zgolj on dostopa do podatkov v njej in daje navodila za prenos podatkov iz denarnice tretjim osebam z uporabo več stopenjske avtentikacije, lahko pa jo tudi kadarkoli izbriše.

Tožnica je v postopku še navajala, da tudi družba A ne ve ničesar o identiteti uporabnika ali vsebini shranjenih podatkov. Varnost digitalne denarnice je zagotovljena tako, da je družba A uvedla celovit certificiran sistem upravljanja varnosti (certifikata ISO 27001 in 27701), je tudi registracijski organ QTSP-a s sedežem v EU in je tudi licenciran ponudnik storitve zagotavljanja informacij o računih hrvaške nacionalne banke. Družba je revidirana in nadzorovana.

Tožnica še meni, da s temi postopki nikakor ne spodbuja h kršitvi ZEISZ in da uporabnik digitalne denarnice na ta način zakonodajo spoštuje celo v večji meri, kot če bi kvalificirano potrdilo hranil zgolj na svojem računalniku.

Po pridobitvi teh pojasnil od tožnice je toženka od BS pridobila podatke o komitentih banke, ki so z Banko delili podatke, potrebne za uporabo njihovega kvalificiranega potrdila za elektronski podpis (torej javne ključe in serijske številke kvalificiranih potrdil za elektronski podpis) in IP številke računalnikov, iz katerih so bili ti podatki uporabljeni. Na podlagi informacij od BS toženka zaključuje, da je Banka iz IP naslova 34.242.222.127 brez vednosti imetnikov kvalificiranega potrdila v letu 2022 v 242 primerih opravila 495 dostopov v informacijski sistem SISBON pri BS. Toženka ob teh ugotovitvah zaključuje, da družba A za račun tožnice opravi vpoglede v SISBON, posledično toženka zavrne vse tožničine zgoraj navedene trditve v postopku. Ob tem toženka še navaja, da tožnica sama pojasni, da je prosilec posojila lahko le stranka, ki ima spletno kvalificirano potrdilo za elektronski podpis in pri kateri je mogoče deliti njen zasebni ključ. Toženka zaključi, da je uvoz zasebnega ključa nujen za pridobitev posojila Kesh Limit, tožnica pa v nasprotju z ZEISZ ter brez vednosti imetnika kvalificiranega potrdila uporabi podatke za dostop do zasebnega ključa in v sistemu SISBON v imenu prosilca izvede vpogled v podatke, do katerih je upravičen zgolj prosilec posojila in ne banka. S takšnim ravnanjem tožnica po stališču toženke prosilca posojila napotuje na dejanje, ki ni skladno z drugim odstavkom 4. člena ZEISZ, zato se ji na podlagi drugega odstavka 53. člena ZEISZ naloži ukrepe za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti, kot izhajajo iz točke I izreka izpodbijane odločbe. Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

Tožnica odločbo izpodbija iz razlogov od 1. do 3. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zaradi njene delne ničnosti. Toženki očita kršitev pravice do izjave, češ da je pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanila s podatki, ki jih je pridobila od BS, z rezultati ugotovitvenega postopka in ji ni dala možnosti, da se o teh ugotovitvah izjavi in se odločba tudi opira na takšna dejstva in dokaze (predvsem na pojasnila in podatke BS), tožnica je zgolj prejela zanjo neugodno odločbo. Oddaljen inšpekcijski pregled je bil opravljen 14. 9. 2023 v njeni prisotnosti ter 26. 9. 2023 z odgovori tožnice na zastavljena vprašanja. Tožnica je svoja pojasnila dala v sporočilih z dne 20. 9. 2023 ter 27. 11. 2023, izpodbijana odločba odgovorov z dne 27. 11. 2023 ne omenja. Postopek je tako obremenjen s kršitvijo 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in kršitvijo 146. člena ZUP v povezavi s 3. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN).

Tožnica odločbi očita tudi obrazložitev, ki ne dosega standarda obrazložitve po 214. členu ZUP, saj odločba na straneh 2 do 17 povzema navedbe stranke in Banke Slovenije, domnevni razlogi za očitano kršitev so navedeni deloma na 15. strani in deloma na 17. strani. Očitek se opira na drugi odstavek 4. člena ZEISZ, pri čemer pa obrazložitev ne vsebuje razloga, na osnovi katerega bi bilo mogoče ugotovljeno dejansko stanje subsumirati pod to določbo. Tako ne pove, zakaj naj bi bila tožnica imetnica kvalificiranega digitalnega potrdila in zakaj naj bi bilo pogojevanje izvoza kvalificiranega potrdila v nasprotju z dolžno skrbnostjo. Pravni standard "skrbnost dobrega gospodarstvenika" je ostal popolnoma neobrazložen. Ob tako pomanjkljivi obrazložitvi se odločbe ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka.

Tožnica je v postopku podala številne navedbe, toženka pa je zgolj privzela navedbe BS in na ta način tožničine trditve zavrnila brez ene same utemeljitve oziroma zgolj s pavšalno navedbo, da tožničinih navedb ni mogoče sprejeti. V odločbi del dejanskega stanja sploh ni zajetega, tako ni zajetih tožničinih odgovorov z dne 27. 11. 2023, čeprav gre za odgovor na dopis toženke glede številnih dodatnih pojasnil in odgovorov (glede pojasnil tehnične narave, predvsem kako kot ponudnik varnih digitalnih denarnic za hrambo elektronskih identitet in kvalificiranih potrdil za elektronski podpis pri svojem poslovanju izpolnjuje posamezne točke iz standarda ISO). Odločba tako nima ugotovitev glede relevantnega dejanskega stanja, nima presoje dokazov in ne vsebuje razlogov, zakaj je treba glede na ugotovljeno dejansko stanje sprejeti takšno odločitev.

Tožnica vztraja na vseh pojasnilih, kot jih je dala v upravnem postopku. Tako vztraja, da ji prosilec posojila ne posreduje svojega kvalificiranega digitalnega potrdila oziroma ga kakorkoli deli z njo, ampak ga naloži v svojo digitalno denarnico, do katere dostopa izključno on in izključno prosilec odloča, katere podatke bo delil s tožnico, v konkretnem primeru gre za podatke iz informacijskega sistema SISBON. Te podatke je tožnica pred sklenitvijo kreditne pogodbe dolžna pridobiti po 10. členu Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-2). Zanika tudi vse očitke, ki temeljijo na informacijah BS. Trdi, da tudi iz Priloge 1 k izpodbijani odločbi ne izhaja, da je brez vednosti imetnika kvalificiranega potrdila za elektronski podpis uporabila podatke za dostop do zasebnega ključa prosilca in da je v informacijskem sistemu Sisbon v imenu prosilca posojila vpogledala v njihove podatke. Vztraja na svoji trditvi, da do informacijskega sistema SISBON pri BS dostopajo uporabniki, in sicer najprej pridobijo podatke in nato dajo soglasje, da lahko tožnica vpogleda v te podatke, ki se nahajajo v njihovi digitalni denarnici. IP naslov je isti, ker so digitalne denarnice vseh uporabnikov naložene na enem serverju.

Ker tožnica od svojih strank ni pridobila kvalificiranih potrdil za elektronski podpis slovenskih izdajateljev, tudi ne more izvršiti ukrepa, kot ji je naložen v podtočki 1.3. točke 1. izreka, zato je odločba v tem delu nična.

Sklepno tožnica ugovarja še napačno uporabo materialnega prava, saj meni, da četudi bi bilo v odločbi ugotovljeno dejansko stanje pravilno, te okoliščine niso kršitev drugega odstavka 4. člena ZEISZ. Naslovniki te določbe so namreč imetniki kvalificiranega potrdila in ta določba njim, in ne tožnici, nalaga obveznosti, česar se očitno zaveda tudi toženka, ki tožnici očita, da stranke napotuje h kršitvi te določbe. Ravnanje tožnice tudi ni v nasprotju s skrbnostjo dobrega gospodarja, saj je hranjenje kvalificiranega potrdila v digitalni denarnici varnejše od hranjenja na računalniku ali USB ključku, poleg tega toženka standarda skrbnosti oziroma kršitve le tega ni pojasnila.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka očitke glede kršitve pravice do izjave. Pojasni, da je tožnica imela pravico do izjave dne 14. 9. 2023, ko je bil oddaljen pregled izveden ob prisotnosti tožnice, ter z vpisom njenih prvih odgovorov, medtem ko odgovori z dne 27. 11. 2023 v izpodbijani odločbi niso zajeti zaradi njihove nerelevantnosti. Tožnica ne pojasni, kako bi predhodna seznanitev z informacijami, ki jih je pridobila od BS, lahko vplivala na odločitev in tudi ne pojasni, katerih dejstev ni imela možnost predstaviti. Po mnenju toženke bi tožnica morala pojasniti vzročno zvezo med kršitvijo pravice do izjave in drugačno odločitvijo v zadevi, še posebej zato, ker so njeni odgovori v upravnem postopku v popolnem nasprotju z ugotovitvami toženke na podlagi pojasnil BS, iz katerih nedoumno izhaja, da je bilo v letu 2022 brez vednosti imetnikov kvalificiranih potrdil za elektronski podpis, ki so komitenti tožnice, opravljenih 495 dostopov v SISBON, v letu 2023 pa 1037 dostopov. Hitro odločanje toženke je bilo nujno tudi zaradi izrazitega javnega interesa za zaščito velikega števila prosilcev posojila, zato je bila odločba izdana v treh dneh po pridobitvi podatkov od BS.

Toženka prereka tudi očitek o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločbe in se pri tem sklicuje na 15., stran izpodbijane odločbe, kjer je pojasnjeno, da trditve tožnice v postopku ne držijo. Ponovno navaja, da je tožnica sama pojasnila, da je prosilec posojila lahko zgolj stranka, ki ima kvalificirano potrdilo za elektronski podpis in pri kateri je mogoče deliti zasebni ključ, kar dokazuje tudi obstoj izobraževalnega videa na tožničini spletni strani. A je digitalne denarnice upravljala za račun in korist tožnice, zato navedb v smeri prenosa odgovornosti na to družbo ni mogoče upoštevati. Vztraja, da je v odločbi pojasnjeno, zakaj je nesporno ugotovljeno pogojevanje izvoza kvalificiranega potrdila v nasprotju z drugim odstavkom 4. člena ZEISZ. Ni sporno, da ne tožnica ne družba A nista vpisani na seznam zaupanja voden pri Evropski komisiji. Upravljanje s kvalificiranimi potrdili slovenskih kvalificiranih izdajateljev s strani nekvalificiranega ponudnika storitev zaupanja na način, kot je bil ugotovljen v tej zadevi, ne pripomore k zaupanju na področju storitev zaupanja. Iz izpodbijane odločbe jasno izhaja (17 stran), da imetniki kvalificiranih potrdil na podlagi usmeritev tožnice ne-vedoč kršijo določila drugega odstavka 4. člena ZEISZ. Iz Priloge 1 pa je razvidno, da tožnica ali družba A za njen račun v nasprotju z ZEISZ ter brez vednosti prosilcev posojila uporabi podatke za dostop do zasebnega ključa prosilca in vpogleda v sistem SISBON. Pri tem gre za prosilce posojil malih vrednosti, ki so v očitni finančni stiski in posojila pri drugih bankah ne morejo pridobiti. Koncentracija kvalificiranih potrdil za elektronski podpis na enem mestu predstavlja tudi resno varnostno tveganje, npr. da se baza potrdil, ki se trenutno v Sloveniji lahko uporabljajo kot identifikacijski podatek oziroma za podpis, preda tretji osebi.

V nadaljevanju odgovora na tožbo toženka obširno tehnično pojasni, kaj je infrastruktura javnih ključev ali Public Key Infrastructure (v nadaljevanju PKI), za potrditev teh navedb toženka predlaga zaslišanje vodjo sektorja za storitve zaupanja pri toženki.

Poudari še, da je na podlagi prejetih podatkov od BS tekom postopke ugotovila, da obstaja utemeljen sum, da informacije, pridobljene s strani tožnice, ne držijo. Pojasni, da je po vročitvi izpodbijane odločbe inšpektor slovenskim izdajateljem s kvalificiranim statusom naložil, da mu čim prej posredujejo podatke o imetnikih kvalificiranih potrdil in je tudi pozval devet imetnikov in 5 jih je odgovorilo, da niso nikoli dostopali do svojega SISBONA, trije pa so odgovorili, da so dostopali sami, kar toženka dokazuje s priloženimi litinami k odgovoru na tožbo. Ker je torej uporaba podatkov za dostop do zasebnega ključa s strani tožnice dejstvo, potem je tudi dejstvo, da se ti podatki lahko uporabijo tudi za druga dejanja in to brez omejitev in brez vednosti imetnika potrdila. Zato ne drži, da je hramba potrdila v digitalni denarnici varnejša od hrambe na osebnem računalniku ali na USB ključku.

Toženka se sklicuje še na elektronsko sporočilo prosilca posojila z dne 6. 3. 2024 in predlaga njegovo zaslišanje, ki izjavi, da ni mogel zaključiti oddaje vloge za pridobitev posojila, brez da bi predhodno pridobil spletno kvalificirano potrdilo za elektronski podpis in ga delil z Banko. Ob teh dejstvih ne drži tožbeni očitek, da toženka ne bi pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje v izpodbijani odločbi.

Toženka zavrne še očitek napačne uporabe materialnega prava, češ da iz ugotovljenega dejanskega stanja nedvoumno izhaja, da je tožnica s pogojevanjem izvoza kvalificiranega potrdila za elektronski podpis skupaj z zasebnim ključem ter geslom za dostop do zasebnega ključa prosilca posojila postavila v položaj, v katerem za pridobitev posojila nima izbire, kot da se podredi taki zahtevi tožnice in je torej prisiljen v dejanje, ki ni v skladu z 2. odstavkom 4. člena ZEISZ. Tožnica je s svojim dejanjem torej povzročila kršitev določbe drugega odstavka 4. člena ZEISZ.

Tožnica na te navedbe odgovori v pripravljalni vlogi, češ da že sam odgovor na tožbo dokazuje kršitev pravice do izjave, saj se toženka v odgovoru opredeli do listin, do katerih se tožnica ni imela možnosti se opredeliti in ki so tiste, ki so toženko vodile v zaključek glede očitane kršitve. Toženka zmotno meni, da bi morala tožnica določno izkazati vzročno zvezo med kršitvijo postopka in drugačno odločitvijo, saj možnost opredeliti so do listin po naravi stvari daje možnost vplivati na odločitev.

Glede odgovorov z dne 27. 11. 2023 se tožnica sprašuje, zakaj jih je toženka v postopku zahtevala, če naj bi bile nerelevantne, gre za postopanje v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka (14. člen ZUP) in načelom sorazmernosti (7. člen ZIN), obenem pa domneva, da so prav te informacije potrjevale resničnost tožničinih trditev in so bile zato namenoma prezrte, kar je kršitev pravica do poštenega postopka (22. člena Ustave) ter načela materialne resnice. Toženka ni imela pravne podlage za hitro odločanje brez spoštovanja procesnih pravic in je tudi ni pojasnila. Meni, da v obravnavanih okoliščinah družba A ne rabi biti ponudnik kvalificiranih storitev zaupanja v smislu ZEISZ. Vztraja na očitku neustrezne obrazložitve očitanih kršitev, nejasno ostaja, zakaj naj bi bila tožnica sploh naslovnik drugega odstavka 4. člena ZEISZ. Toženka pomanjkljivo obrazložitev v odločbi nadomešča z dodatno argumentacijo z navajanjem novih dejstev in dokazov v odgovoru na tožbo, kar je nesprejemljivo. Zanika trditev, da naj bi sama navajala, da je prosilec za posojilo lahko zgolj oseba, ki ima kvalificirano potrdilo in pri kateri je mogoče deliti zasebni ključ. Tožnica tega v postopku ni trdila, je pa trdila, da prosilci za kredit nikoli ne delijo z Banko svojih zasebnih ključev ali elektronskih kvalificiranih potrdil. Obstajajo torej nasprotja med tem, kar se v odločbi navaja kot vsebina navedb tožnice in med njenimi dejanskimi navedbami. Tožbeni očitek napačno ugotovljenega dejanskega stanja toženka zavrača z nedovoljenimi novotami, se pa tožnica do teh navedb o utemeljenem sumu opredeli in jih v celoti zanika, s čimer med strankama ostaja sporno, kaj Priloga 1 dokazuje. Sodna presoja K točki I izreka

Tožba je utemeljena.

V okviru uvodoma opredeljenega jedra spora je med strankama sporna tudi pravilnost in zakonitost postopka pred izdajo izpodbijane odločbe, in sicer, ali je bila v postopku tožniku ustrezno oziroma v zadostnem obsegu zagotovljena pravica do izjave in ali je bilo, tudi v posledici nezadostne pravice do izjave, dejansko stanje (ne)popolno in (ne)pravilno ugotovljeno. Sporno je tudi, ali v izpodbijani odločbi ugotovljeno dejansko stanje res predstavlja kršitev drugega odstavka 4. člena ZEISZ ter ali obrazložitev v izpodbijani odločbi dosega standarde obrazložitve po 214. členu ZUP.

Po proučitvi izpodbijane odločbe, upravnega spisa tožbe in vlog strank v postopku upravnega spora sodišče pritrjuje tožniku glede tožbenega očitka kršitve pravice do izjave in tudi neustrezne obrazložitve izpodbijane odločbe, zato jo je sodišče odpravilo že zaradi ugotovljenih procesnih kršitev (in posledično najmanj preuranjenega zaključka glede dejanskega stanja), kot pojasnjeno v nadaljevanju. Presoja ugovora kršitve pravice do izjave (načelo zaslišanja stranke)

Iz 22. člena Ustave izhaja zahteva po poštenem upravnem postopku, ki tudi v ugotovitvenem upravnem postopku terja spoštovanje načela zaslišanja stranke oziroma uresničitev njene pravice biti slišan. Stranka ima pravico biti subjekt in ne zgolj objekt upravnega postopka, zato se ima pravico tega postopka aktivno udeleževati ter v njem varovati svoje pravice in pravne interese, pri čemer je bistveni in neločljivi del tudi pravica, da se seznani z vsemi dejstvi in okoliščinami, ugotovljenimi v postopku s strani upravnega organa, ki so pomembne za odločitev v zadevi, ter da se o njih izjavi. 1

Zaradi pomena navedene pravice je načelo zaslišanja stranke z zakonom določeno kot temeljno načelo upravnega postopka (9. člen ZUP 2 ). Kršitev navedenega načela pomeni tudi absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka, ki narekuje odpravo upravnega akta. Iz navedenega izhaja, da mora biti načelo zaslišanja kot vidik pravice do poštenega postopka iz 22. člena Ustave stranki zagotovljeno (že) v samem upravnem postopku. Tega ne more sistemsko nadomestiti naknadni postopek sodnega varstva. V postopku sodnega varstva v upravnem sporu je sicer navedeno kršitev mogoče odpraviti, če se ta pravica stranki (tožniku) zagotovi pred sodiščem in če je s tem stranka postavljena v bistveno enak položaj, kot če navedene kršitve upravni organ ne bi povzročil. 3

Ni sporno, da tožnica pred izdajo odločbe ni imela možnosti se izjasniti glede podatkov in pojasnil, ki jih je toženka dobila od BS. Sodišče pritrjuje tožnici, saj to izhaja iz izpodbijane odločbe in tudi iz odgovora toženke na tožbo, da so prav ti podatki toženko vodili v njen zaključek glede tožničinih trditev v upravnem postopku, češ da ne držijo (npr. trditve, da ne hrani kvalificiranih digitalnih potrdil in da jih ne uporablja mimo vednosti prosilcev posojil), kar je vodilo v nadaljnji pravni zaključek glede kršitve drugega odstavka 4. člena ZEISZ. Na podlagi pojasnil BS toženka utemeljuje dokazni zaključek, da je tožnica (ali družba A za njen račun) brez vednosti prosilcev z uporabo njihovega kvalificiranega potrdila vpogledala v informacijsko bazo SISBON, kar tožnica zanika. Ker so pojasnila BS predstavljala dejstva in okoliščine, pomembne (ključne) za odločitev v izpodbijani odločbi, bi tožnica, da bi ji bil zagotovljen položaj aktivnega subjekta v postopku, po 9. členu ZUP morala biti še pred izdajo izpodbijane odločbe s temi podatki seznanjena in tudi imeti možnost se do njih opredeliti, do česar bi se morala nato v obrazložitvi odločbe opredeliti še toženka in pojasnila tožnice, če jim ne bi sledila, argumentirano zavrniti.

Sodišče ne sledi toženki v stališču, da je zaradi obstoja izrazitega javnega interesa morala izdati odločbo nemudoma (tri dni kasneje) po pridobitvi pojasnil od BS. Toženka s temi pojasnili smiselno trdi, da je po prejemu pojasnil BS nastopila situacija, pri kateri je bilo zaradi izrazitega javnega interesa dovoljeno (ali celo nujno) odstopiti od načela zaslišanja stranke. Od načel upravnega postopka, ki so izpeljava ustavno procesnih jamstev, 4 je dovoljeno odstopiti le, če zakon tako izrecno določa (tretji odstavek 9. člena ZUP). 5 Posebni ugotovitveni postopek je kljub svojemu poimenovanju tisti, po katerem mora odločati pristojni upravni organ v vseh primerih, razen v tistih, pri katerih ga zakon izrecno pooblašča za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka (npr. 144. člen ZUP). Razlogi za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka so po splošni ureditvi ZUP taki, ko zaslišanje stranke kot posebno procesno dejanje ni potrebno ali pa gre za primere, ki po svoji naravi utemeljujejo poseg v načelo zaslišanja stranke. 6 Po četrti točki prvega odstavka 144. člena ZUP je skrajšani postopek možen, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se opira odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana. Kdaj so podani nujni ukrepi po navedeni določbi, določa drugi odstavek 144. člena ZUP; in sicer, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti. Da bi v obravnavani zadevi šlo za katero od teh izjemnih situacij, kot jih določa 4. točka prvega odstavka 144. člena ZUP v povezavi z drugim odstavkom tega člena, iz izpodbijane odločbe ne izhaja in tega tudi v odgovoru na tožbo toženka ni argumentirano pojasnila, saj je zgolj pavšalno zatrdila obstoj izrazitega javnega interesa. Pogoji za izjemo od izvedbe ugotovitvenega (in ne skrajšanega postopka) iz odločbe tako ne izhajajo.

Pravice do izjave tudi ni mogoče omejiti iz razloga, kot se navaja v odgovoru na tožbo, s tem ko toženka trdi, da so pojasnila BS tako nedvoumna, da tožnica, četudi bi imela možnost se izjaviti do njih, ne bi mogla vplivati oziroma spremeniti dokaznih zaključkov, ki temeljijo na teh pojasnilih. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da vnaprejšnja dokazna ocena praviloma ni dovoljena, pri čemer toženka v okoliščinah te zadeve ni vnaprej zavrnila izvedbe predlaganih dokazov (na kar se nanaša sodna praksa Vrhovnega sodišča 7 ), temveč je vnaprej zavrnila potrebnost oziroma smiselnost enega koraka pred tem, torej pravice do izjave z navajanjem dejstev in dokazov tožnici v prid kot odgovor na pojasnila BS, kar je nedopusten poseg v tožničino pravico do izjave. Pri tem tožnici ni treba dokazovati vzročne zveze med njenimi pojasnili, ki bi jih podala, ter drugačno odločitvijo v izpodbijani odločbi, za obstoj kršitve zadošča, da dokaže, da ni imela možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji odločitev.

Ob povedanem sodišče ugotavlja, da je toženka s kršitvijo pravice do izjave glede pojasnil BS v okoliščinah te zadeve, ko dejanski in pravni zaključki v izpodbijani odločbi temeljijo prav na teh pojasnilih, storila absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP 8 . Po tretjem odstavku 27. člena ZUS-1 je bistvena kršitev določb postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. Tožnica te dokazne zaključke v tožbi in pripravljalni vlogi izpodbija, med strankama tako ostaja sporno, kaj pojasnila BS dokazujejo. Zaradi kršitve pravice do izjave in posledično prehitro zaključenega ugotovitvenega postopka, so dokazni zaključki v izpodbijani odločbi najmanj preuranjeni. Presoja ugovora (ne)obrazloženosti odločbe

Obrazložitev kot obvezno sestavino odločbe določa tretji odstavek 210. člena ZUP, prvi odstavek 214. člena ZUP pa določa, kaj mora obrazložitev vsebovati. Obrazložitev tako obsega: (1) razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; (2) ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; (3) razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; (4) navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; (5) razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in (6) razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

Sodišče pritrjuje toženki v njenem očitku, da izpodbijana odločba nima vseh sestavin obrazložitve, kot jih zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, zato ne dosega ustreznega standarda obrazložitve. Če je toženka glede tožničinih pojasnil z dne 27. 11. 2023 ugotovila, da niso relevantna (in da zato ne vplivajo na dokazne zaključke), bi to morala v obrazložitvi navesti, prav tako razloge za nerelevantnost teh pojasnil, ki jih je od tožnice zahtevala toženka. Brez tega dela obrazložitve je mogoče zgolj sklepati, da je pojasnila toženka štela za nerelevantna, ni pa mogoče preizkusiti razlogov za to, saj v obrazložitvi niso navedeni, pa bi po tretji alineji prvega odstavka 214. člena ZUP morali biti.

Obrazložitev v izpodbijani odločbi je pomanjkljiva tudi glede tega, zakaj pojasnila BS dokazujejo neutemeljenost tožničinih navedb glede tega, čemu je namenjen izvoz kvalificiranega digitalnega potrdila iz spletnega brskalnika v digitalno denarnico in kdo razpolaga s potrdilom v digitalni denarnici ter kdo dostopa do informacijskega sistema SISBON, saj je v obrazložitvi zgolj zapisano, da iz pojasnil BS izhaja, da pojasnil tožnice ni mogoče sprejeti, niso pa konkretizirani razlogi za tak zaključek (tretji odstavek na strani 15 izpodbijane odločbe). Ta dokazni zaključek je tako, poleg tega, da je preuranjen, tudi pomanjkljivo obrazložen, saj ne konkretizira razlogov za neutemeljenost tožničinih pojasnil.

Toženka v odgovoru na tožbo glede tega, kaj pojasnila BS dokazujejo, navaja še nova dejstva in dokaze, ki so nastali po izpodbijani odločbi, s čimer želi dodatno utemeljiti svoje dokazne zaključke, temelječe na teh pojasnilih. Toženka se sklicuje na (in jih tudi prilaga) dopise, ki jih je po izdaji izpodbijane odločbe poslala slovenskim izdajateljem s kvalificiranim statusom ter elektronska sporočila imetnikov kvalificiranih digitalnih potrdil (stran 12 odgovora na tožbo). Po ustaljeni sodni praksi pomanjkljivosti obrazložitve v odločbi ni mogoče nadomestiti z odgovorom na tožbo v upravnem sporu oziroma z drugimi vlogami v upravnem sporu, 9 ' 10 prav tako ni mogoče odločbe utemeljevati z dopolnjevanjem dejanskega stanja z novimi dejstvi in dokazi, ki niso bili del ugotovitvenega postopka pred izdajo izpodbijane odločbe in odločba na njih ne temelji (52. člen ZUS-1). Toženka v odgovoru na tožbo še dodatno pojasnjuje (in v dokaz predlaga zaslišanje zaposlenega pri toženki) infrastrukturo javnih ključev, storitve zaupanja, kvalificirano potrdilo za elektronski podpis, zasebni in javni ključ ter kaj mora pridobiti družba A, da lahko uporabi zasebni ključ spletnega kvalificiranega potrdila, kar je prav tako neupoštevna dodatno obrazložitev v odgovoru na tožbi, predstavlja pa tudi tehnično obrazložitev glede delovanja kvalificiranih digitalnih potrdil, zasebnih in javnih ključev, ki je v izpodbijani odločbi v celoti umanjkala (del tehnične obrazložitve so po navedbah tožnice tudi njeni odgovori z dne 27. 11. 2023), saj je toženka zgolj zaključila, da pojasnil tožnice ni mogoče sprejeti.

Sklepno pa se sodišče strinja s tožnico tudi glede očitka, da v obrazložitvi ni v zadostni meri pojasnjeno, zakaj je hranjenje kvalificiranega potrdila za elektronski podpis v digitalni denarnici (namesto na lastnem računalniku ali na USB ključku) ravnanje v nasprotju s standardom "skrbnosti dobrega gospodarja" v smislu določbe drugega odstavka 4. člena ZEISZ, zato tega dela obrazložitve sodišče ni moglo preizkusiti. Sodišče pa zavrača toženi očitek, da bi morala toženka pojasniti, zakaj jo kot nesporno nekoga, ki ni imetnik obravnavanih kvalificiranih potrdil, šteje za naslovnico te določbe. Toženka namreč tožnici ne očita kršitve drugega odstavka 4. člena ZEISZ, temveč ji očita, da druge (to je prosilce posojila) napotuje h kršitvi te določbe (stran 17 izpodbijane odločbe). Je pa po presoji sodišča obrazložitev pomanjkljiva glede pravne podlage za izrekanje ukrepov subjektu, ki imetnika kvalificiranega digitalnega potrdila napotuje h tej kršitvi, torej je obrazložitev pomanjkljiva glede sestavin obrazložitve po četrti in peti alineji prvega odstavka 214. člena ZUP. Izpodbijana odločba se sklicuje na drugi odstavek 53. člena ZEISZ, ki določa, da lahko inšpektor po tem zakonu z odločbo odredi ukrepe za odpravo ugotovljenih nepravilnosti in določi rok za njihovo odpravo. Toženka v obrazložitvi ni pojasnila (in zato odločitve ni mogoče preizkusiti), zakaj dejanje nekoga, ki napotuje drugega na kršitev drugega odstavka 4. člena ZEISZ, prav tako predstavlja nepravilnost, v zvezi s katero ima toženka po ZEISZ, kot je veljal na dan izdaje izpodbijane odločbe, pooblastilo izreči ukrep. 11

Ker je sodišče tožbi ugodilo iz zgoraj navedenih razlogov, o ostalih tožbenih ugovorih (delni ničnosti odločbe) ni odločalo.

Ob povedanem sodišče kot sklepno ugotavlja, da je bila v postopku izdaje izpodbijane odločbe storjena absolutno bistvena kršitev pravil postopka po 3. točki sedmega odstavka 237. člena ZUP (v povezavi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1), zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, poleg tega je obrazložitev odločbe, v zgoraj pojasnjenih delih, nima vseh sestavin, kot jih določa prvi odstavek 214. člena ZUP in je zato pomanjkljiva, posledično odločitev v tem delu ni mogoče preizkusiti. V ponovnem postopku bo morala toženka skladno z navodili iz te sodbe dopolniti ugotovitveni postopek in ponovno sprejeti dokazne zaključke, svojo odločitev in razloge zanjo pa tudi ustrezno, to je v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP in napotki iz te sodbe, obrazložiti. Ob povedanem je sodišče tožbi na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijano določbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek.

Sodišče je na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1 o zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. K II. točki izreka

Glede na uspeh s tožbo je tožnica upravičena do povračila stroškov postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1. Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povišani za 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

Plačana sodna taksa za tožbo bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

1 Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča, X Ips 17/2023 z dne 30. 11. 2023.

2 Le ta določa, da preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

3 Prav tam, točka 14.

4 Npr. načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave) pa tudi načela varstva človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen Ustave). O tem P. Kovač v Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, 1. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 126.

5 Le ta določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom.

6 Prav tam, točka 20.

7 Sklep Vrhovnega sodišča X Ips št. 12/2019 z dne 22. 1. 2020 in sodba Vrhovnega sodišča X Ips 35/2024 z dne 22. 1. 2025.

8 Le ta določa, da se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

9 Sodba Upravnega sodišča I U 355/2018-26 z dne 22. 8. 2019, enako sodba Upravnega sodišča I U 856/2022-18 z dne 28. 8. 2024

10 Smiselno enako tudi E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 570, drugi odstavek.

11 Določilo 4. člena ZEISZ je spremenila novela ZEISZ-A, ki pa je začela veljati 21. 11. 2025, torej po izdaji izpodbijane odločbe. Spremenjeni drugi odstavek 4. člena ZEISZ (ki je z novelo postal tretji odstavek) je dopolnjen še z drugim stavkom, ki določa, da druga oseba ne sme uporabiti podatkov za ustvarjanje elektronskega žiga ali za avtentikacijo spletišč drugega imetnika kvalificiranega potrdila, ki je pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost.

Перевод на русский: GigaChat-2, 13.11.2026. Машинный перевод, вычитывается редакцией.