Пульс · Документы · Словения · Суды Словении — Sodna praksa
Федеральный верховный суд Словении: нарушение сроков передачи служебных изобретений работодателю
VDSS Sodba Pdp 272/2026
Pravilno je stališče, da je rok za prevzem službenega izuma, ki je za delodajalca predpisan v drugem odstavku 6. člena ZPILDR, prekluzivne narave. Ker je toženka ta rok zamudila, s pogodbo z dne 14. 2. 2006 v smislu določb ZPILDR niti ni mogla (omejeno) prevzeti tožnikovih izumov. To pa ne pomeni, da je pogodba neveljavna. Posledica toženkine zamude je bila v tem, da je tožnik s službenima izumoma lahko prosto razpolagal.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 29. 12. 2025 (I. točka izreka). S sodbo je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna podpisati licenčni pogodbi za patent št. ... in za patent št. ... z vsebino, ki je razvidna iz II. točke izreka prvostopenjske sodbe. Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna uničiti vse produkte, ki so bili proizvedeni v skladu s citiranima patentoma v obdobju njune veljavnosti (tj. od 5. 11. 2001 do 5. 11. 2006) in vsa sredstva v proizvodnem procesu, ki so se uporabljala za izdelavo teh produktov, ter da naj sodbo objavi v sredstvih javnega obveščanja (III. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki plača 45.164,99 EUR stroškov postopka (IV. točka izreka).
Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja več absolutno bistvenih kršitev procesnega prava: sodišče ni zaslišalo tožnika; večino dokazov ni izvedlo na glavni obravnavi; ni izvedlo materialno procesnega vodstva; izdati bi moralo sklep o neodpravljivi nesklepčnosti odgovora na tožbo; predsednica senata je brez posvetovanja z ostalima članoma senata naznanila zavrnitev tožbenega zahtevka; sodišče ni postavilo delovne diagnoze spora. Nadalje navaja, da sodišče ni kumulativno upoštevalo pravnih podlag, na katere se je skliceval tožnik (ZIL-1, ZASP, ZPILDR). Zaradi toženkine zamude roka za prevzem izumov je tožnik z njimi prosto razpolagal od 5. 2. 2002 dalje. Sodišče mora opraviti revizijo nagrade, ki je bila dogovorjena v sporazumu z dne 14. 2. 2006. Ta bi morala tožniku pripadati v višini 8 % čiste gospodarske koristi. Sporazum z dne 14. 2. 2006 oziroma višino nagrade je zaradi spremenjenih okoliščin treba spremeniti. Toženka je kršila 18. člen ZIL-1, njeno koriščenje patentov pa je pomenilo tudi uporabo tuje stvari v svojo korist oziroma neupravičeno uporabo v smislu določb 190. in 198. člena OZ. Toženka je zaradi nezakonitega uporabljanja patentov dolžna tožniku v skladu s 131. in 132. členom OZ povrniti škodo. Patenti so avtorsko delo, kar je toženka s podpisom pogodbe z dne 14. 2. 2006 potrdila. Ker je v času veljavnosti patentov te kršila, so vsi tožbeni zahtevki utemeljeni v določbah 167. člena ZASP, aktivno legitimacijo tožnika pa utemeljuje 72. člen ZASP. V skladu z drugim odstavkom 81. člena ZASP je upravičen do preoblikovanja obstoječega pravnega razmerja. Tožnik je imetnik materialnih avtorskih pravic, avtorska pravica pa skladno s 59. členom ZASP traja še 70 let po smrti avtorja. Toženkina izjava z dne 6. 12. 2015 predstavlja dodatni dokaz, ki narekuje ugoditev tožbenemu zahtevku. Tožniku so bile kršene pravice iz 22., 23. in 125. člena URS. Vse stroške postopka bi morala plačati toženka.
Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.
Pritožba ni utemeljena.
Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženki od 13. 1. 1992 do 16. 7. 2010. Dne 5. 11. 2001 je pri pristojnem organu prijavil patenta, ki sta predmet tožbenega zahtevka (..., ...). Patenta sta veljala od 5. 11. 2001 do 5. 11. 2006. Stranki sta medsebojno razmerje v zvezi s patentoma uredili v pogodbi z dne 14. 2. 2006.
Primarni zahtevek tožnika se nanaša na sklenitev licenčnih pogodb za omenjena patenta za obdobje od 5. 11. 2001 do 5. 11. 2006, pri čemer v prvi pogodbi (...) zahteva licenčnino v višini milijon evrov, v drugi pogodbi (...) pa dva milijona evrov. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek. Teh razlogov ne ponavlja. V nadaljevanju se opredeljuje do navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh pomembnih dejstev, ker ni zaslišalo tožnika. Takšnega dokaznega predloga tožnik ni podal (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tudi sicer v pritožbi ne konkretizira, za ugotovitev katerega odločilnega dejstva bi bilo potrebno njegovo zaslišanje.
Pritožba zmotno navaja, da večina dokazov ni bila izvedena na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo v listine v spisu, kar je storilo na opravljenih narokih za glavno obravnavo.
Zmoten je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo materialno procesnega vodstva in v tem okviru nobeni stranki ni zastavilo vprašanj o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena stranka ni predlagala svojega zaslišanja ali zaslišanja nasprotne stranke, odločilna dejstva pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi drugih izvedenih dokazov. Okoliščin, ki bi utemeljevale kršitev 285. člena ZPP, pritožba ne konkretizira (in niso podane niti po oceni pritožbenega sodišča).
Pritožba navaja, da je bil odgovor na tožbo nepopoln in strokovno napačno obrazložen, zato bi sodišče moralo izdati sklep o neodpravljivi nesklepčnosti. V zvezi s tem se sklicuje na uporabo 318. člena ZPP, vendar neutemeljeno, saj v sporu niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, ki jo ureja citirani člen. Dejstvo, da se tožnik ni strinjal s stališči toženkinega odgovora na tožbo, ne predpostavlja izdaje zamudne sodbe.
Po pritožbenem zatrjevanju je predsednica prvostopenjskega senata pred zaključkom glavne obravnave in brez posvetovanja z ostalima članoma senata ustno naznanila, da bo tožbeni zahtevek zavrnila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zapisnik naroka takšnega ravnanja ne potrjuje. Tožnik je imel v skladu s 124. členom ZPP pravico prebrati zapisnik o naroku za glavno obravnavo in ugovarjati zoper njegovo vsebino v smislu, da v njem ni zapisana v pritožbi izpostavljena izjava predsednice senata. Tega ni storil, zato s pritožbenim očitkom ne more uspeti.
Pritožba navaja, da sodišče prve stopnje na glavni obravnavi ni postavilo delovne diagnoze spora. S to navedbo najverjetneje meri na program vodenja postopka, ki pa ga je sodišče prve stopnje izdelalo ob doslednem upoštevanju 279.č člena ZPP. Na pripravljalnem naroku je strankama predočilo pravno podlago, ki jo je glede na njune navedbe štelo za relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku, sprejelo je dokazni sklep glede že predlaganih dokazov in določilo število predvidenih narokov.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravnih podlag, s katerimi je tožnik utemeljeval tožbeni zahtevek. V izpodbijani sodbi se je opredelilo do vseh zatrjevanih pravnih temeljev. Čeprav se tožnik ni skliceval na 112. člen Obligacijskega zakonika (OZ), je upoštevaje vsebino trditev preizkusilo tudi to podlago, kar dodatno potrjuje vestnost prvostopenjske presoje spora. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bila v postopku pred sodiščem prve stopnje skrbno pretehtana vsa odločilna materialnopravna vprašanja in da je bila na tej podlagi utemeljeno izdana zavrnilna sodba.
Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta se stranki v pogodbi z dne 14. 2. 2006 med drugim dogovorili, da toženka omejeno prevzame tožnikova neposredna službena izuma, ki sta bila zaščitena s patentoma št. ... in ... (neizključna pravica do uporabe). Tožniku se je zavezala izplačati enkratno bruto nagrado 20.000,00 EUR. Pritožba navaja, da ta nagrada ni odražala načela pravičnega plačila avtorju, zato zahteva od sodišča revizijo nagrade. Utemeljuje, da se je tožnik strinjal z izračunom gospodarske koristi, vendar je zahteval nagrado v višini 8 % čiste gospodarske koristi, medtem ko je bila v pogodbi nagrada določena le v višini 3 %. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno.
Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno stališče, da je rok za prevzem službenega izuma, ki je za delodajalca predpisan v drugem odstavku 6. člena Zakona o izumih iz delovnega razmerja (ZPILDR), prekluzivne narave. Ker je toženka ta rok zamudila, s pogodbo z dne 14. 2. 2006 v smislu določb ZPILDR niti ni mogla (omejeno) prevzeti tožnikovih izumov. To pa ne pomeni, da je pogodba neveljavna. Posledica toženkine zamude je bila v tem, da je tožnik s službenima izumoma lahko prosto razpolagal. Takšno prosto razpolaganje s pravico vključuje tudi sklenitev pogodbe s tretjo osebo (v tem primeru s toženko), na katero je tožnik prenesel neizključno pravico do uporabe izumov proti plačilu denarne nagrade. Pogodba z dne 14. 2. 2006 je v smislu določb OZ pravno veljavna, saj je tožnik ni nikoli izpodbijal in je ne izpodbija niti z obravnavano tožbo. Toženka je svojo pogodbeno obveznost izvršila, saj je glede na prvostopenjsko ugotovitev tožniku izplačala dolgovani znesek. Glede na vse obrazloženo tožnik ne more doseči drugačne presoje spora s pritožbenim poudarjanjem, da je zaradi toženkine zamude roka za prevzem izumov z njimi prosto razpolagal od 5. 2. 2002 dalje. Zaradi pravno veljavne in učinkujoče pogodbe z dne 14. 2. 2006 ni utemeljeno niti pritožbeno zatrjevanje, da je toženka nezakonito uporabljala izuma, zaradi česar je dolžna s tožnikom nemudoma podpisati obe vtoževani licenčni pogodbi, oziroma podredno uničiti vse produkte, ki so bili proizvedeni v skladu s citiranima patentoma v obdobju njune veljavnosti, in vsa sredstva v proizvodnem procesu, ki so se uporabljala za izdelavo teh produktov.
Napačno je pritožbeno zavzemanje za spremembo pogodbe z dne 14. 2. 2006 (glede višine nagrade) zaradi obstoja spremenjenih okoliščin. Tudi v zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da šesti odstavek 18. člena ZPILDR sicer dopušča delavcu in delodajalcu, da lahko kadarkoli predlagata spremembo višine nagrade, če so se bistveno spremenile okoliščine, na podlagi katerih je bila odmerjena. Vendar pa je v tem sporu odločilno, da se tožnik na to zakonsko določbo ne more uspešno sklicevati, saj je bilo že obrazloženo, da pravno veljavno podlago za sklenitev pogodbe z dne 14. 2. 2006 zaradi toženkine zamude roka ne predstavlja ZPILDR, temveč je bila pogodba sklenjena v okviru tožnikovega prostega razpolaganja s svojimi pravicami. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da postavljeni tožbeni zahtevki ne pomenijo uveljavljanja upravičenja iz šestega odstavka 18. člena ZPILDR.
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na toženkino kršitev 18. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je do izključnih pravic iz patenta, ki so določene v citirani zakonski določbi, imetnik patenta upravičen le v času veljavnosti patenta. Predmet tega spora sta patenta, ki sta nehala veljati 5. 11. 2006. Ker tožnik ni imetnik veljavnih patentov, s sklicevanjem na citirano določbo in 121. člen ZIL-1, ki ureja tožbo zaradi kršitev pravic industrijske lastnine, ne more doseči ugoditve primarnemu in podrednemu tožbenemu zahtevku.
Pritožba zmotno zatrjuje, da je toženkino koriščenje patentov pomenilo uporabo tuje stvari v svojo korist oziroma neupravičeno uporabo v smislu določb 190. in 198. člena OZ. Kot je bilo ugotovljeno, je toženkino koriščenje izumov temeljilo na veljavno sklenjeni pogodbi, zato uporaba citiranih zakonskih določb ne pride v poštev. Tudi sicer iz teh določb ne izhaja pravno varstvo, ki ga uveljavlja tožnik (sklenitev pogodbe, uničenje proizvedenih predmetov in sredstev za proizvodnjo). V 190. členu OZ je namreč kot pravna posledica predpisana vrnitev neupravičeno pridobljenega oziroma nadomestitev vrednosti dosežene koristi, v 198. členu OZ pa nadomestitev koristi, ki jo je imel tretji od uporabe tuje stvari v svojo korist.
Ker tožnik ni zatrjeval elementov odškodninske odgovornosti in ker ti tudi sicer iz izvedenih dokazov ne izhajajo, pritožnik neutemeljeno zatrjuje, da mu je toženka zaradi nezakonitega uporabljanja patentov dolžna v skladu s 131. in 132. členom OZ povrniti škodo (tako, da z njim sklene licenčno pogodbo in mu plača pavšalno licenčnino).
Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo razlikovanje med avtorskim delom in izumom. Avtorsko delo je individualna intelektualna stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki je na kakršenkoli način izražena (prvi odstavek 5. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah - ZASP). Izum je dosežek s področja tehnike, ki je nov, na inventivni ravni in je industrijsko uporabljiv (prvi odstavek 10. člena ZIL-1). Iz tožnikovih trditev in postavljenih zahtevkov jasno izhaja, da uveljavlja sodno varstvo v zvezi z izumom. Glede na to v pritožbi zmotno vztraja, da je patent avtorsko delo, da je tožnik imetnik materialnih avtorskih pravic in da bi bilo treba pri presoji spora upoštevati določbe ZASP (5., 59., 72., 81., 167. člen idr.).
Pritožba zmotno navaja, da toženkina izjava z dne 6. 12. 2015 predstavlja dodatni dokaz, ki narekuje ugoditev tožbenemu zahtevku. Izjava, da je tri milijone evrov (ki jih zahteva tožnik kot licenčnino) za toženko drobiž, ne pomeni pravotvornega dejstva, s katerim bi bilo mogoče utemeljiti toženkino dolžnost sklenitve licenčnih pogodb oziroma za uničenje vseh izdelkov, ki so bili proizvedeni v skladu s patentoma in vseh sredstev, ki so se uporabila za njihovo izdelavo. Prav tako izjava z dne 6. 12. 2015 ne predstavlja prepoznave (pravilno: pripoznave) dolga v smislu 364. člena OZ, kot to zmotno meni pritožba. Ne vsebuje namreč toženkinega priznanja, da tožniku dolguje določen znesek.
Pritožbeno sklicevanje, da so bile tožniku kršene pravice do poštenega, nepristranskega in pravičnega sojenja oziroma 22., 23. in 125. člen Ustave RS (URS), je zgolj pavšalno, tudi sicer pa je neutemeljeno. Tožniku je bilo zagotovljeno uveljavljanje sodnega varstva glede pravic, ki jih zatrjuje, o sporu pa je bilo razsojeno v postopku, ki je potekal skladno s procesnimi pravili in ob upoštevanju relevantnega materialnega prava.
Predmet tožbenega zahtevka ni patent ..., zato niso odločilnega pomena pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ta patent, ki je tudi sicer prenehal veljati že 15. 7. 2007 (A30).
Ker je sodišče prve stopnje primarni in podredni tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo, je izhajajoč iz načela uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) tožniku pravilno naložilo, naj toženki povrne potrebne stroške postopka. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da bi vse stroške postopka morala plačati toženka. V zvezi z izpodbijanjem stroškovne odločitve je zmotno in le pavšalno tudi pritožbeno zatrjevanje, da je toženka zavlačevala sodni postopek in po nepotrebnem ponavljala dejstva, ki so bila v nasprotju z jasnimi dokazi. Toženkina procesna dejanja so bila odziv na predhodna procesna dejanja tožnika in s tem konkretizacija njene pravice do izjave v postopku. "Nepotrebnih ponavljanj" pritožba ne pojasni, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da se je toženka v vlogah opredelila do spremembe tožbe in do predhodnih navedb, ki jih je tekom postopka tožnik dopolnjeval v svojih vlogah.
S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).
Toženka krije sama stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ne predstavlja potrebnega stroška (prva odstavka 155. in 165. člena ZPP).
Перевод на русский: GigaChat-2, 11.11.2026. Машинный перевод, вычитывается редакцией.
Реквизиты
| Страна | Словения |
| Орган | Суды Словении — Sodna praksa |
| Вид | судебное решение |
| Язык | sl |
| Дата документа | 2026-09-23 |
| Объём | 15 677 знаков |
| Редакций | 1 |
| Впервые увидели | 2026-11-11 |
| Проверен | 2026-11-16 07:35 |
| full_text_url | https://sodnapraksa.si/backend/api/search/documents/orders/9096150 |
| ecli | ECLI:SI:VDSS:2026:PDP.272.2026 |
Темы
Почему документ в базе
Отбор сработал на этих совпадениях, суммарный вес 3.
-
avtorsk pravic
текст
Интеллектуальная собственность в цифровой среде
…upravičen do preoblikovanja obstoječega pravnega razmerja. tožnik je imetnik materialnih avtorskih pravic, avtorska pravica pa skladno s 59. členom zasp traja še 70 let po smrti avtorja. toženkin…
-
avtorsk pravic
текст
Интеллектуальная собственность в цифровой среде
…blikovanja obstoječega pravnega razmerja. tožnik je imetnik materialnih avtorskih pravic, avtorska pravica pa skladno s 59. členom zasp traja še 70 let po smrti avtorja. toženkina izjava z dne 6.…
-
avtorsk pravic
текст
Интеллектуальная собственность в цифровой среде
…o v pritožbi zmotno vztraja, da je patent avtorsko delo, da je tožnik imetnik materialnih avtorskih pravic in da bi bilo treba pri presoji spora upoštevati določbe zasp (5., 59., 72., 81., 167. čl…
Аннотация
Суд рассмотрел дело о нарушении срока передачи служебного изобретения работодателю согласно Закону об изобретениях. Работодатель предъявил иск сотруднику за задержку принятия патентов, которые были созданы во время работы. Суд установил, что сотрудник нарушил установленный законом срок, однако сам договор между сторонами не утратил юридической силы. Последствием задержки стало свободное распоряжение сотрудником патентами после истечения установленного срока. Суд отклонил апелляцию сотрудника и подтвердил решение суда первой инстанции.
Редакции документа
| Редакция | Загружена | Формат | Объём | |
|---|---|---|---|---|
| Редакция 1 открыта | 2026-11-11 02:17 | html | 15 677 зн. | txt |