Pulse · Documents · Словения · Суды Словении — Sodna praksa
Supreme Court of Slovenia: Violation of Employees' Rights by School Director
VDSS Sodba Pdp 298/2026
Tožnik je pri svojem delu ravnal v nasprotju z 2., 2.a in 49. členom ZOFVI ter 46. členom ZDR-1 in pri tem protipravno posegel v osebnostne pravice in dostojanstvo dijakov, njihovih staršev in zaposlenih. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je podan razlog za razrešitev tožnika po 3. alineji drugega odstavka 38. člena ZZ, tj. da tožnik kot ravnatelj pri svojem delu ni ravnal po predpisih in splošnih aktih zavoda. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi obstoj razloga za razrešitev po 4. alineji drugega odstavka 38. člena ZZ. Ustrezno je obrazložilo, da so nezakonita ravnanja tožnika povzročila toženki večjo škodo, in sicer s posegi v osebnostne pravice in dostojanstvo dijakov, njihovih staršev in zaposlenih, ter da okolje, v katerem so dijaki in učitelji soočeni s posegi v dostojanstvo in osebnostne pravice, ni spodbudno, in takšna srednja šola ne privablja novih dijakov k vpisu ali delavcev k zaposlitvi.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je sklep toženke o razrešitvi tožnika z mesta ravnatelja z dne 13. 1. 2025 nezakonit in se odpravi ter da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožnika nezakonito in da njegovo delovno razmerje pri toženki še traja z vsemi pravicami in obveznostmi. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine. Odločilo je še, da stranki sami krijeta vsaka svoje pravdne stroške.
Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva ugotovilo zmotno in nepopolno, ker je nekritično sledilo toženki, njegove navedbe in dokaze pa brez vsebinske obrazložitve označilo za nerelevantne ali neverodostojne. Sodišču očita pristranskost ter da je njegovim ravnanjem pripisalo napačen pomen in težo, saj ni upoštevalo konteksta oziroma okoliščin posamezne situacije. Glede odnosa z dijaki prereka, da je bil njegov nagovor dijakom na prvi šolski dan neprimeren in nezakonit. Sodišče ni upoštevalo konteksta podane izjave, vzgojnega elementa in pomena problematike obsežnega izostajanja od pouka, čeprav gre v zadevi za ključno okoliščino, ki določa okvir in meje primerne komunikacije v vzgojno-izobraževalnem zavodu. Prav tako se ni opredelilo do izpovedb prič, da se je po spremembi pravil ocenjevanja in njegovem nagovoru odsotnost dijakov v času preverjanja znanja zmanjšala. Pravi razlog za njegovo razrešitev so bile vsebinske spremembe pravil, ki so v zavod uvajale red in optimizirale organizacijo pouka v korist dijakov in zaposlenih, do česar se sodišče ni opredelilo. Z izrazom "bolehni" ni meril na dijake, ki dejansko izostajajo zaradi zdravstvenih težav, niti na resnost teh težav, temveč na oportune izostanke, kar so lahko dijaki iz okoliščin in celotne vsebine nagovora razumeli. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je preverjal zdravniška spričevala, ki so jih predložili dijaki; sodišče se je pri tem oprlo na neverodostojno pričo, mamo prizadete dijakinje. Le v dveh izjemnih primerih je poklical v zdravstveno ustanovo glede okoliščin izdaje opravičila oziroma čakalnih vrst, ne pa zaradi poizvedovanja o zdravstvenem stanju konkretnega dijaka. Pri tem je izpolnjeval svojo dolžnost po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). Prereka, da je primerjava situacije z Gazo v komunikaciji z dijaki neprimerna za vzgojno-izobraževalno okolje. Sodišče je pri svoji presoji povsem spregledalo širši kontekst vzgoje v gimnazijah in srednjih šolah. Glede odnosa s starši dijakov navaja, da je kot pedagoški vodja odločno nastopil proti staršem, ki niso spoštovali pravil oziroma so bili do profesorjev ali njega agresivni in konfliktni. Sodišče je zmotno sledilo izkušnjam treh od približno 1000 staršev. Nikomur ni rekel, da je slab starš, šlo je za subjektivno dojemanje njegovih izjav s strani posameznih staršev. Prereka, da naj bi staršem grozil s prijavo na policijo in Center za socialno delo (CSD), saj jih je zgolj seznanjal s svojimi zakonskimi obveznostmi po ZPND. Glede odnosa z zaposlenimi pa navaja, da prevladujoči dokazi ne potrjujejo, da se je nanje na splošno drl ali z njimi na drug način neprimerno komuniciral; povzdigniti glas ne pomeni kričati. Sodišču očita pristranskost in kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS; URS), saj je vse priče, ki so izpovedale v njegovo korist, ocenilo za neverodostojne, medtem ko je priče, ki so izpovedale izrazito v njegovo škodo, v celoti ocenilo za verodostojne. Oprlo se je zlasti na izpovedbo priče A. A., ki ni verodostojna že zaradi njenega sorodstva z novim ravnateljem. Tudi sicer se nanjo ni drl, temveč je zgolj povzdignil glas, saj je bil dolžan poskrbeti, da se vsi zaposleni držijo sprejetih navodil. Sodišče je nadalje zmotno ugotovilo, da je grozil sindikalnemu zaupniku B. B. in mu neutemeljeno podal pisno opozorilo pred odpovedjo. Prereka ugotovitev sodišča, da je svoje zaposlene trpinčil. Glede nastanka večje škode zavodu navaja, da posegi v osebnostne pravice dijakov, staršev in zaposlenih niso izkazani. Sodišče bi moralo ugotavljati, ali je škoda nastala zavodu, in ne posameznim deležnikom, ki bi zoper njega lahko vložili civilno tožbo. Relevantna je tudi kasnejša sprememba Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), skladno s katero mora biti v primeru, če ravnatelj pri svojem delu krši zakon, ta kršitev ugotovljena s pravnomočno odločbo pristojnega državnega organa, do česar v konkretni zadevi ni prišlo. Očita, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegove pravice do svobode izražanja, s čimer je storilo tudi bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).
Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost sklepa o razrešitvi tožnika z mesta ravnatelja toženke. Ugotovilo je, da je toženka tožnika razrešila iz razlogov, določenih v 3. in 4. alineji drugega odstavka 38. člena Zakona o zavodih (ZZ). Po teh določbah je pristojni organ dolžan razrešiti direktorja, če ta pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi; ali če direktor s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožnik ravnal v nasprotju z 2., 2.a in 49. členom ZOFVI ter 46. in 47. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), s tem pa je posegel v osebnostne pravice (dostojanstvo) dijakov, njihovih staršev in zaposlenih ter toženki s svojim nevestnim in nepravilnim ter nezakonitim delom povzročil večjo škodo. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je toženka dokazala utemeljenost očitkov ter da so ravnanja tožnika takšne narave, da utemeljujejo njegovo razrešitev z mesta ravnatelja toženke.
Pritožba se neutemeljeno zavzema, da je treba pri obravnavi razloga za razrešitev po 3. alineji drugega odstavka 38. člena ZZ upoštevati novelo ZOFVI-R, ki je v novem 59.a členu posebej uredila postopek in razloge za razrešitev za šolstvo. Skladno z novim 59.a členom ZOFVI mora namreč svet zavoda ravnatelja razrešiti, če je s pravnomočno odločbo pristojnega državnega organa ugotovljeno, da je ravnatelj pri svojem delu kršil zakon. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da se ta določba uporablja šele od 15. 7. 2025 dalje, zato ne more biti relevantna pravna podlaga za presojo zakonitosti sklepa o razrešitvi z dne 13. 1. 2025. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da niti prehodne določbe ZOFVI-R ne predvidevajo, da bi se novi 59.a člen uporabljal tudi za nazaj oziroma za obdobje, v katerem je bil tožniku izdan sklep o razrešitvi.
Tožnik v pritožbi v bistvenem nasprotuje ugotovitvam in zaključkom izpodbijane sodbe glede njegovih ravnanj, v katerih je sodišče prve stopnje prepoznalo kršitve predpisov, ki so bile podlaga za njegovo razrešitev. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje glede razlogov za tožnikovo razrešitev. Dejansko stanje glede posameznih razlogov za razrešitev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi natančno obrazložilo. V zvezi s tem je neutemeljeno pritožbeno izpodbijanje prvostopenjske dokazne ocene, saj ji ni mogoče očitati neupoštevanja procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, po katerem o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Dejstvo, da se tožnik ne strinja z dokazno oceno in da dokaze razlaga drugače, kot jih je ocenilo sodišče prve stopnje, ne pomeni, da je dokazna ocena pristranska ali obremenjena s kršitvami postopka. Kot bo še podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, so ugotovitve sodišča prve stopnje utemeljene v izvedenih dokazih in strnjene v prepričljivo dokazno oceno. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, vestna in prepričljiva ter skladna z 8. členom ZPP, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka v sklepu o razrešitvi tožniku očitala neprimeren odnos, neprimerno komunikacijo in neprimerno ravnanje v razmerju do treh skupin deležnikov: dijakov, njihovih staršev in zaposlenih.
V zvezi z odnosom tožnika do dijakov je toženka tožniku očitala več neprimernih ravnanj. Konkretno mu je v zvezi z nagovorom dijakom 2., 3. in 4. letnikov na prvi šolski dan očitala nespoštljiv odnos, žaljenje, poniževanje, posmehljive in neprimerne komentarje ter opredeljevanje do bodočih zdravniških opravičil. Prav tako mu je v zvezi s tem nagovorom očitala besede, da mu je žal za njihove starše, ker imajo tako bolehne otroke, da se morajo opravičiti staršem za svojo prisotnost na šoli. Nadalje je toženka kot neprimerne izpostavila tožnikove besede enemu dijaku "Pojdi se še zaradi tega jokat k mamici," ter nagovor dijakom 1. letnikov, v katerem jih je spraševal, "zakaj so sploh tukaj" in "ali so prisiljeni biti v šoli." Toženka je tožniku očitala še izjave dijakom, da je že čas, da se nehajo dojiti pri svojih mamah in da za vsako malenkost odhajajo jokat k svojim mamicam, ter da je dijakinji rekel, da naj gre v službo, naj nadaljuje šolanje izredno, da otroci v Gazi umirajo, ko si ona izmišljuje zgodbe.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni prerekal besed, ki se mu očitajo v zvezi z nagovorom dijakom 2., 3. in 4. letnikov na prvi šolski dan ("da mu je žal za starše, ker imajo take otroke, ker so dijaki tako bolehni, ker očitno tako dosti manjkajo"), in da je priznal, da je uporabil ekspresivne izraze. Tudi določene priče, med njimi N. N., F. F., C. C. in M. M. so pretežno skladno potrdile uporabo izraza "bolehni otroci" ter besednih zvez, da naj se dijaki opravičijo svojim staršem, glede jokanja mamam oziroma mamicam ter vprašanja, ali so se v šolo vpisali prostovoljno. Do neprimernega izražanja s strani tožnika je prišlo tudi na njegovem nagovoru 1. letnikom na prvi šolski dan. Četudi iz izpovedb nekaterih prič, ki jih izpostavlja pritožba (D. D., O. O.), izhaja, da je bil tožnik ob sprejemu dijakov 1. letnika zelo prijazen, spoštljiv in vljuden ter da je bil nekaterim dijakom nagovor zelo všeč, pa iz ostalih izvedenih dokazov izhaja, da temu ni bilo tako. Tako je priča P. P. v svoji pisni izjavi izpostavila ostre pripombe glede izkoriščanja možnosti popravljanja ocen, ko je bila zaslišana, pa je izpovedala, da jo je nagovor negativno presenetil. Priča Q. Q. pa je v svoji pisni izjavi nagovor ocenila kot direkten in brez olepšav, ko je bila zaslišana, pa je ocenila, da je bil grob. Nenazadnje tudi tožnik priznava, da je očitane izraze uporabil. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, zakaj je pisno izjavo priče D. D. štelo za očitno neverodostojno, saj je ta navedla, da je bil tožnik zelo prijazen, spoštljiv, vljuden, pozoren in da je starše lepo sprejel ter natančno vse razložil, kar iz celotnega dokaznega postopka ne izhaja, prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz njene pisne izjave niti jasno ne izhaja, ali se sploh nanaša na konkretni dogodek, tj. nagovor dijakov 1. letnika.
Skladno z 2.a členom ZOFVI se v šolah v skladu s cilji vzgoje in izobraževanja zagotovi varno in spodbudno učno okolje, kjer je prepovedano telesno kaznovanje otrok in vsakršna druga oblika nasilja nad in med otroki in neenakopravna obravnava, ki bi temeljila na spolu, spolni usmerjenosti, socialnem in kulturnem poreklu, veroizpovedi, rasni, etnični in narodni pripadnosti ter posebnosti v telesnem in duševnem razvoju. Cilji sistema vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, ki so določeni v 2. členu ZOFVI, so med drugim: - zagotavljanje optimalnega razvoja posameznika ne glede na spol, socialno in kulturno poreklo, veroizpoved, rasno, etnično in narodno pripadnost ter telesno in duševno konstitucijo oziroma invalidnost; - vzgajanje za medsebojno strpnost, razvijanje zavesti o enakopravnosti spolov, spoštovanje drugačnosti in sodelovanje z drugimi, spoštovanje otrokovih in človekovih pravic in temeljnih svoboščin, razvijanje enakih možnosti obeh spolov ter s tem razvijanje sposobnosti za življenje v demokratični družbi; - spodbujanje zavesti o integriteti posameznika; ter - vzgajanje in izobraževanje za trajnostni razvoj in za dejavno vključevanje v demokratično družbo, kar vključuje tudi globlje poznavanje in odgovoren odnos do sebe, svojega zdravja, do drugih ljudi, do svoje in drugih kultur, do naravnega in družbenega okolja, do prihodnjih generacij.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da žaljive besede, besedne zveze oziroma vsebina tožnikovega nagovora dijakom 2., 3. in 4. letnikov na prvi šolski dan ni primerna za vzgojno-izobraževalni proces in da tožnik kot ravnatelj pri tem ni ravnal skladno s cilji vzgoje in izobraževanja, navedenimi v 2. in 2.a členu ZOFVI. Tožnik je namreč s svojim nagovorom dijakom dal vedeti, da za njihove zdravstvene težave nima posluha in da očitno šteje, da niso resnično bolni, ter da določena, celo zdravniška opravičila, niso utemeljena, da torej ti otroci nimajo zdravstvenih težav, kar je tudi po presoji pritožbenega sodišča v nasprotju z 2. in 2.a členom ZOFVI in posledično nezakonito.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da nobena priča ni izpovedala o tem, da bi bil z njegovim nagovorom kdo prizadet ter da je to zgolj subjektiven zaključek sodišča prve stopnje. Priča - dijak N. N. je izpovedal, da so bili dijaki ob nagovoru na prvi šolski dan nervozni in šokirani. Da so slušatelji njegov nagovor šteli za neprimeren, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi na podlagi dopisa Inšpektorata RS za šolstvo z dne 2. 10. 2024, iz katerega izhaja, da je inšpektorat prejel več prijav, povezanih s tožnikom, oziroma konkretno nagovorom dijakov 2., 3. in 4. letnikov na prvi šolski dan (nespoštljivo vedenje, žalitve, poniževanje, posmehljive in neprimerne besede, opredeljevanje do bodočih opravičil). Že samo dejstvo, da so se slušatelji nagovora odločili za vložitev prijave na inšpektorat, po presoji pritožbenega sodišča jasno kaže na to, da jih je vsebina nagovora prizadela. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnikov nagovor (že objektivno gledano) ni bil primeren in zakonit oziroma skladen z navedenimi določili ZOFVI.
Nepravilno je pritožbeno izpostavljanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vzgojnega elementa in pomena problematike obsežnega izostajanja od pouka, kar naj bi predstavljalo ključno okoliščino. Do konteksta izrečenih besed se je sodišče prve stopnje jasno opredelilo v 26. in 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Prav tako je zgrešena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da se je po spremembi pravil ocenjevanja (kar naj bi bil po tožnikovem mnenju tudi pravi razlog za njegovo razrešitev 1 ) in nagovoru tožnika odsotnost dijakov v času preverjanja znanja zmanjšala. Pritožbeno sodišče se strinja, da je neupravičeno izostajanje od pouka lahko resen problem in prizadevanje šole za njegovo preprečevanje je legitimno. Vendar ironična izjava ravnatelja dijakom na prvi šolski dan, da mu je žal za njihove starše, ker imajo tako "bolehne otroke", da se morajo opravičiti staršem za svojo prisotnost na šoli, za vzgojno-izobraževalno okolje ni primerna. Njeno sporočilo je jasno: bolezen ni pravi razlog za odsotnost, temveč izgovor za oportunost, lenobo in izogibanje preverjanju znanja. Po presoji pritožbenega sodišča je odločilno, kaj so naslovniki lahko razumeli, še posebej ker gre za otroke v šolskem okolju in govori oseba z avtoriteto. To velja še toliko bolj ob upoštevanju dejstva, da tožnik sam navaja, da so bile njegove izjave o "bolehnih" otrocih ironične, torej negativne, odklonilne in posmehljive. Tožnik za sklepanje o razlogih za izostajanje dijakov ni imel nobene dejanske podlage, kar je potrdil tudi v okviru svojega zaslišanja. Njegova izjava po presoji pritožbenega sodišča pomeni neutemeljen kolektivni očitek nepoštenosti dijakov. Posega v osebno dostojanstvo in osebnostne pravice dijakov (34. in 35. člen URS), ki kot otroci uživajo posebno varstvo (56. člen URS), in ni združljiva z načelom otrokove koristi (3. člen Konvencije ZN o otrokovih pravicah).
Pritožbeno sodišče pri tem izpostavlja resnost posledic takšne izjave. Dijaki, ki so zaradi starosti posebej dovzetni za sporočila odraslih (še posebej avtoritativnih figur), lahko iz nje razberejo, da se njihovi bolezni ne bo verjelo oziroma da bodo zaradi nje deležni posmeha ali graje. Zato bodo v šolo prihajali bolni, v škodo svojega zdravja in zdravja drugih. Šola s tem učence uči, da bolezen ni verodostojen razlog za odsotnost, s čimer zanemarja svojo vzgojno funkcijo. To prepričanje lahko prenesejo naprej v svoje odraslo življenje. Hkrati takšne izjave spodkopavajo zaupanje učencev in staršev v šolo kot javni zavod. Tudi sicer ima šola za obravnavo neupravičenih izostankov na voljo primernejše ukrepe: individualno obravnavo konkretnega opravičila, pogovor z dijakom in starši ter v primeru utemeljenega dvoma zahtevo po zdravniškem opravičilu. Posplošene javne ironične pripombe k temu cilju ne prispevajo, prizadenejo pa vse dijake, predvsem tiste, ki so bili zares bolni.
Tožnik v pritožbi nadalje neutemeljeno vztraja, da ni preverjal zdravniških spričeval (opravičil) dijakov. Tožnik je v postopku sam izpovedal, da je v zvezi z zdravniškim opravičilom, ki je bilo konkretni dijakinji izdano za osem mesecev nazaj, poklical v. d. predstojnika Zdravstvenega doma Z. in preveril, ali je izdajanje opravičil za več mesecev nazaj običajna praksa. To je v svoji pisni izjavi in izpovedbi potrdila tudi priča E. E., mama dijakinje, ki ji je bilo konkretno zdravniško opravičilo izdano. Pritožba sicer v zvezi z navedeno pričo izpostavlja, da je pristranska in osebno sovražno nastrojena proti tožniku, vendar to samo po sebi še ne more pomeniti, da je njena izpovedba neverodostojna, tudi sicer pa tožnik nasprotnih dokazov ni predložil oziroma je sam potrdil, da je v primeru konkretne dijakinje klical v zdravstveni dom in preverjal okoliščine izdaje zdravniškega opravičila. Prav tako je tožnik sam potrdil, da je v zvezi z drugo dijakinjo poklical v pedopsihiartično ordinacijo (kar je potrdila tudi priča F. F., razredničarka dijakinje, ki je klicu prisostvovala) in poizvedoval o času za sprejem v urgentno ambulanto, ker ni verjel staršem glede stanja čakalnih vrst. Sodišče prve stopnje je pri presoji ravnanja tožnika tako pravilno upoštevalo, da tožnik ni zanikal očitanih preverjanj zdravniških opravičil oziroma čakalnih vrst. Posledično je pravilno zaključilo, da je tožnik s svojim ravnanjem presegel pristojnosti, ki jih ima kot ravnatelj po 49. členu ZOFVI, pri čemer je bistveno tudi, da preverjanja v zdravstvenih ustanovah niti niso bila izvedena v korist dijakov, temveč da bi tožnik uveljavil svoja stališča (da dijaki niso zares bolni oziroma da starši neutemeljeno opravičujejo izostanke).
Skladno z drugim odstavkom 17.a člena Zakona o gimnazijah (ZGim) in drugim odstavkom 46.a člena Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju (ZPSI-1) šola o upravičenosti odsotnosti odloči na podlagi opravičila. Šola torej ni dolžna sprejeti vsakega opravičila; če dvomi v njegovo utemeljenost, lahko okoliščine izdaje preveri pri starših dijaka. Zakon pa ji ne daje pooblastila, da jih preverja pri zdravstveni ustanovi. Takšnega pooblastila ravnatelju ne daje niti ZOFVI. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da poizvedovanje o okoliščinah izdaje zdravniškega opravičila pomeni obdelavo podatkov o zdravju, torej posebne vrste osebnih podatkov (9. člen Splošne uredbe o varstvu podatkov; GDPR). ZGim v 42. členu in ZPSI-1 v 86. členu taksativno določata osebne podatke, ki jih šola lahko zbira, med njimi pa ni podatkov o okoliščinah izdaje zdravniških opravičil. Pridobivanje podatkov od zdravstvenih institucij zakon dopušča le svetovalni službi in še to le s soglasjem dijaka in staršev. S takšnim ravnanjem torej tožnik kot ravnatelj ni zgolj prekoračil svojih pristojnosti po 49. členu ZOFVI, temveč je tudi posegel v dijakovo pravico do zasebnosti in do varstva osebnih podatkov (35. in 38. člen URS).
Tožnik se pri tem ne more uspešno sklicevati na obveznosti, ki jih ima kot ravnatelj vzgojno-izobraževalnega zavoda po ZPND. Ta mu ob sumu nasilja nad otrokom, vključno z zanemarjanjem, nalaga le dolžnost, da o tem takoj obvesti CSD, policijo ali državno tožilstvo (6. člen). Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode to potrjuje: šola sum zapiše in ga najpozneje v 24 urah prijavi tem organom (3. do 5. člen), pri zbiranju podatkov o ogroženosti otroka pa z njimi zgolj sodeluje (9. in 12. člen). Pooblastilo za pridobivanje podatkov o zdravstvenem stanju od izvajalcev zdravstvene dejavnosti ZPND podeljuje izključno CSD (32. člen). Če je tožnik res sumil na zanemarjanje, bi moral sum naznaniti CSD (česar tudi po lastnih navedbah ni storil), ne pa okoliščin sam preverjati pri zdravstveni ustanovi.
Podobno neprimerne so pripombe tožnika, s katerimi je dijakinji, za katero je menil, da ne ceni svojega položaja, očital, da naj pomisli na otroke v Gazi. Tožnik v pritožbi izpostavlja, da je bil njegov namen postaviti perspektivo manjšim oviram dijakinje in poudariti, da smo lahko hvaležni, da pri nas obstaja varnost, možnost šolanja, kar je treba izkoristiti in se potruditi. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je uporaba takšne primerjave neprimerna za vzgojno-izobraževalno okolje. Šola seveda sme z dijaki razpravljati o stanju po svetu ter jih učiti, da spoštujejo in cenijo svojo varnost in možnost šolanja, vendar ne z moraliziranjem in vzbujanjem krivde, kot je to storil tožnik v konkretnem primeru. Takšne pripombe za dijake niso poučne, temveč jih postavijo v položaj, v katerem se morajo počutiti krive za stisko drugih, na katero nimajo nobenega vpliva. Podobno neprimerne so tožnikove izjave dijakom glede jokanja mamam oziroma mamicam ter da je že čas, da se nehajo dojiti pri svojih mamah. Iz vsega navedenega izhaja vzorec komuniciranja in ravnanja z dijaki, s katerim tožnik kot ravnatelj svoja stališča uveljavlja na način, ki v šolsko okolje ne sodi: z ironijo, posploševanjem in sramotenjem dijakov namesto s pojasnjevanjem in individualno obravnavo.
V zvezi z odnosom tožnika do staršev dijakov je toženka tožniku očitala neprimerno komunikacijo zoper starše in očitke mami dijakinje, da je slaba mama, preverjanje čakalnih vrst in očitke, ker so dijaka peljali k zasebnemu specialistu. Nadalje mu toženka očita neustrezno komunikacijo, vpadanje v besedo, povzdigovanje glasu in neprimerne besede, kar je bilo izpostavljeno na roditeljskem sestanku dne 10. 9. 2024. Očita mu tudi grožnje staršem (E. E.) po telefonu s prijavo zaradi zanemarjanja otroka, očitek, da je slaba mama, in da bo poklical policijo, če pride v šolo, ter klic staršem, da so slabi starši, da niso nič naredili za otroka, da si izmišljujejo, da niso šli k specialistu v okviru javne zdravstvene mreže, ter v zvezi s tem preverjanje čakalnih vrst.
Naloge ravnatelja ZOFVI določa v prvem odstavku 49. člena. Na tej podlagi je ravnatelj med drugim odgovoren za uresničevanje pravic otrok ter pravic in dolžnosti učencev, vajencev, dijakov, študentov višje šole in odraslih. Skrbi za sodelovanje zavoda s starši prek roditeljskih sestankov, govorilnih ur in drugih oblik sodelovanja ter jih obvešča o delu vrtca oziroma šole in o spremembah pravic in obveznosti učencev, vajencev in dijakov. V razmerju do staršev mora torej ravnatelj zagotoviti, da so obveščeni in vključeni v delo šole. Kot nosilec odgovornosti za uresničevanje pravic dijakov je hkrati tisti, na katerega se starši obrnejo pri uveljavljanju pravic svojih otrok.
Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo vsa dejstva, ki jih je ocenilo za odločilna pri presoji njegovega odnosa do staršev dijakov. Poudarja, da mora ob kršitvah zakonskih pravil in pravil zavoda nasproti staršem nastopiti odločno, vendar pri tem ne pove, katera pravila naj bi starši v konkretnem primeru kršili. Ob tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da odločnost v takem primeru pomeni jasno navedbo kršitve in pričakovanj zavoda, ne pa povzdigovanja glasu in očitkov, ki jih starši razumejo kot oceno, da so slabi starši. Ob kršitvi lahko ravnatelj staršem pove, kaj je narobe in kaj pričakuje od njih, brez povzdignjenega glasu in osebnih očitkov. Ocenjevanje starševstva tudi ni njegova naloga oziroma pristojnost; vzgoja otrok je namreč najprej pravica in dolžnost staršev (54. člen URS). Ko tožnik kot ravnatelj staršem očita, da so slabi starši, ter nad njimi povzdiguje glas, zato presega svoje pristojnosti po ZOFVI, hkrati pa posega v njihovo osebno dostojanstvo in osebnostne pravice (34. in 35. člen URS).
Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb in pisnih izjav prič G. G. in F. F. po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je tožnik v telefonskem pogovoru z mamo dijakinje H. H. povzdignil glas in ji očital, da ni naredila vsega v njeni moči, da bi dijakinja lahko dobila odločbo o usmerjanju. Priča G. G. je izpovedala, da je tožnik mamo dijakinje ob tem spravil v jok. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da takšne komunikacije ni mogoče razumeti na način, da je tožnik skušal pomagati dijakinji in njenim staršem, ampak so bile besede izrečene kot očitki staršem, in to s povzdignjenim glasom. Pri tem ni mogoče spregledati, da je šlo v tem primeru za dijakinjo s hudimi duševnimi težavami, zato bi moral tožnik kot pedagoški vodja pri svojem postopanju biti še toliko bolj previden in obziren do stiske dijakinje in njenih staršev. Očitke o tem, da je slaba mama, je tožnik izrekel tudi E. E..
Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je tožnik staršem "grozil" s prijavo na CSD in policijo, kar je v postopku zaslišan kot stranka potrdil tudi sam, izpovedal pa je še, da prijave na CSD v zvezi z dijaki pri toženki ni nikoli podal. Pritožba takšni ugotovitvi nasprotuje z utemeljitvijo, da staršem ni grozil, temveč da jih je v okviru svojih pooblastil opozoril, da bi lahko v zvezi s primerom kontaktiral CSD, če se pojavi sum na zanemarjanje otroka, kar mu nalaga ZPND. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je prijava na CSD namenjena zaščiti otroka, in ni sredstvo, s katerim bi ravnatelj pritiskal na starše, da bi dosegel upoštevanje pravil. Če ravnatelj meni, da so razlogi za prijavo podani, jo mora podati, saj je to njegova dolžnost. Ker do prijave v konkretnem primeru nikoli ni prišlo, je mogoče ugotoviti, da je tožnik sklicevanje na omenjeno zakonsko dolžnost uporabil za ustrahovanje staršev in uveljavljanje svojih stališč. Tožnik prav tako ne zanika, da je staršem grozil, da bo zoper njih vložil civilno tožbo, če bodo o njemu širili neresnice. Takšna ravnanja pri starših vzbujajo strah, jih odvračajo od stika s šolo in spodkopavajo zaupanje, na katerem mora temeljiti sodelovanje šole s starši (49. člen ZOFVI).
Nerelevanten je pritožbeni očitek, da je sodišče zmotno sledilo zgolj perspektivi treh od okoli 1000 staršev, ki so očitno nastrojeni proti tožniku. Pravica do spoštljive obravnave in dostojanstva pripada vsakemu staršu posebej in ni odvisna od tega, koliko jih je bilo prizadetih. Ker so neprimeren odnos oziroma komunikacijo s starši potrdili tudi nekateri zaposleni, zaslišani kot priče oziroma v svojih pisnih izjavah (G. G., F. F., A. A., I. I.), je pravilna ugotovitev, da ne gre za posamezne nesporazume, temveč za vzorec nedopustnega ravnanja in komunikacije tožnika v odnosu do staršev dijakov. Pritožbeno sodišče se pri tem strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni ravnal v korist otrok, ampak je obtoževal starše in povečeval konflikte, ter da se je v reševanje situacij vključeval na neprimeren in aroganten način, s katerim je še poglabljal težave.
V zvezi z odnosom tožnika do zaposlenih je toženka tožniku očitala neprimerno komunikacijo, dretje in vpitje ter konkretizirano grožnjo z odpovedjo A. A.. Nadalje mu je očitala povzdignjen glas, nesramnost in obsojanje, grožnje z izgubo delovnega mesta, grožnje z odvetnikom in roganje. V zvezi z odnosom do zaposlenega, ki je tudi sindikalni predstavnik, pa mu je očitala, da mu je s prstom kazal na vrata in ga podil, mu grozil, da ga bo prijavil najvišjim organom sindikata in mu podal pisno opozorilo pred odpovedjo, ki ga je kasneje umaknil.
Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju okoliščin glede odnosa tožnika do zaposlenih pravilno dalo večjo težo izpovedbam oziroma pisnim izjavam prič J. J., R. R., F. F., K. K., Q. Q., B. B. in A. A., ki so potrdile neprimerno komunikacijo, komunikacijo s povzdignjenim glasom, dretje in vpitje s strani tožnika. V zvezi s tem ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb prič, ki so izpovedale v korist tožniku (L. L., S. S., T. T., U. U., V. V., O. O.), zaradi česar sodišču neutemeljeno očita tudi pristranskost in posledično kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Sodišče se je do navedenih prič opredelilo v 38. in 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in pri tem pravilno utemeljilo, da so v prid tožnika glede komunikacije z zaposlenimi navedle oziroma izpovedale predvsem priče, ki dela niso opravljale na lokaciji gimnazije, iz pisnih izjav več prič pa izhaja, da je imel tožnik različen odnos do zaposlenih. Sodišče prve stopnje je tako po presoji pritožbenega sodišča ustrezno obrazložilo, zakaj je sledilo izpovedbam določenih prič, ki so izpovedale v škodo tožniku. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča pa še ne more samo po sebi utemeljiti očitkov o njegovi pristranskosti.
Dejstvo, da je priča A. A. poročena s sedanjim ravnateljem toženke, samo po sebi še ne pomeni, da njena izpoved ni bila verodostojna. Tudi sicer je dogodke, o katerih je izpovedala, potrdilo več prič (K. K., M. M., F. F., J. J. in zakoniti zastopnik toženke), tožnik sam pa opisanih dogodkov (kontaktiranje turistične agencije za ekskurzijo, odziv na vprašanje na pedagoški konferenci) niti ne zanika, temveč svoja ravnanja (dretje oziroma povzdignjen glas) opravičuje s tem, da je kot ravnatelj dolžan poskrbeti, da se vsi zaposleni držijo sprejetih navodil. Ne drži pritožbena navedba, da je priča G. G. zanikala izjave priče A. A., da naj bi se tožnik drl na G. G., saj je tudi sama v svoji izpovedbi potrdila, da je tožnik nad njo povzdignil glas in da je s povišanim glasom govoril z vsemi zaposlenimi. Drugih razlogov, zakaj sodišče priči A. A. ne bi smelo slediti, pa pritožba ne navede.
Kadar nadrejeni z zaposlenimi pogosto komunicira s povzdignjenim glasom, gre za vzorec vedenja, ki ga je treba presojati kot celoto. Posamezen povišan ton je lahko izjema, medtem ko pogosta komunikacija s povzdignjenim glasom postane način vodenja in s tem trajna značilnost delovnega okolja. Komunikacija s povzdignjenim glasom posega v dostojanstvo zaposlenih, saj jih s tem tožnik ne obravnava kot enakovredne sogovornike, temveč kot objekt pritiska. Naslovnika postavi v položaj, v katerem se ne more enakovredno odzvati, saj bi s tem tvegal zaostritev odnosa z nadrejenim. Tak način vodenja pomeni poseg v dostojanstvo in osebnostne pravice delavcev, ki jih varujeta 34. in 35. člen URS, predstavlja pa tudi kršitev 46. člena ZDR-1, ki delodajalcu nalaga obveznost, da spoštuje in varuje osebnost delavcev.
Pritožbeno sodišče nadalje sledi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik sindikalnega zaupnika B. B. in zaposleno G. G., ko sta se pri njem želela oglasiti v zvezi z novo pogodbo o zaposlitvi G. G., s povzdignjenim glasom in prstom, uperjenim v vrata, napotil iz pisarne. Da se priča G. G. ne spomni, ali je tožnik takrat B. B. grozil tudi s prijavo na "najvišjo instanco sindikata", ne omaje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je do grožnje prišlo, saj je sodišče pravilno ugotovilo, da je bila ta lahko izrečena na katerem od drugih sestankov med tožnikom in B. B.. Slednji je grožnjo namreč opisal že v svoji listini z naslovom "...", ki jo je tožnik prejel skupaj s seznanitvijo o očitkih pred razrešitvijo, grožnje z navedeno vsebino na enem od sestankov s tožnikom pa je potrdil tudi v svoji pisni izjavi. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje arbitrarno in samo ustvarilo dokaz o grožnjah tožnika B. B., je zato neutemeljen.
Pritožbeno sodišče sledi tudi zaključku sodišča prve stopnje v zvezi z neutemeljenim opozorilom pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga B. B., ki ga je tožnik kasneje umaknil oziroma preklical. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno oprlo na izpoved tožnika, ki je sam potrdil, da za podajo pisnega opozorila ni bilo zakonskega razloga, saj je šlo zgolj za neobičajno ravnanje (G. G. je naslovil na neobičajen način), v zvezi s katerim B. B. ni bilo mogoče ničesar očitati. Tudi priča G. G. je izpovedala, da je pisno izjavo napisala na pobudo tožnika in da ni vedela, zakaj je tožnik to izjavo potreboval. Pritožbeno sodišče pri tem poudarja, da je posamezna ravnanja tožnika treba presojati v medsebojni povezavi, saj kažejo na nedopusten vzorec ustrahovanja zaposlenega, ki je hkrati sindikalni zaupnik, z grožnjami s poslabšanjem njegovega položaja pri toženki.
Ravnatelj kot pedagoški vodja ima v področnih predpisih na voljo številna sredstva za usmerjanje dela. Vodi delo učiteljskega zbora, spremlja delo učiteljev in jim svetuje ter odločba o disciplinski odgovornosti delavcev (49. člen ZOFVI). Povzdignjen glas in grožnje s poslabšanjem delovnopravnega položaja pri toženki zato ne morejo predstavljati sprejemljivega orodja za uveljavljanje stališč nad zaposlenimi. Dopustnosti takega vedenja ne spremeni niti razlikovanje med "dretjem" ali "kričanjem" ter "zgolj povzdignjenim glasom", s čimer skuša pritožba neutemeljeno prikazati, da je bil način komunikacije tožnika z zaposlenimi dopusten. S tem svojega ravnanja niti ne zanika, temveč ga le drugače poimenuje. Pri vzorcu ni odločilna jakost posameznega izražanja, temveč to, da se neprimeren način komunikacije ponavlja in tako sistematično posega v dostojanstvo tistih, ki so mu izpostavljeni. Očitani način komunikacije tožnika z zaposlenimi tudi po presoji pritožbenega sodišča posega v dostojanstvo in osebnostne pravice zaposlenih ter predstavlja kršitev 46. člena ZDR-1.
Pritožba sicer pravilno opozarja na zmoten zaključek o tožnikovem trpinčenju na delovnem mestu, ko je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnik kršil obveznosti iz 47. člena ZDR-1. Glede na definicijo trpinčenja iz četrtega odstavka 7. člena ZDR‑1 je tak zaključek najmanj preuranjen. Vendar pa to ni odločilno in ne vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe. Tožnikovo ravnanje je, kot že utemeljeno zgoraj, povsem neprimerno in posega v dostojanstvo in osebnostne pravice delavcev, ki jih je delodajalec dolžan varovati že po 46. členu ZDR-1. 2
Kljub navedenemu je sodišče prve stopnje torej pravilno ugotovilo, da je tožnik pri svojem delu ravnal v nasprotju z 2., 2.a in 49. členom ZOFVI ter 46. členom ZDR-1 in pri tem protipravno posegel v osebnostne pravice in dostojanstvo dijakov, njihovih staršev in zaposlenih. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je podan razlog za razrešitev tožnika po 3. alineji drugega odstavka 38. člena ZZ, tj. da tožnik kot ravnatelj pri svojem delu ni ravnal po predpisih in splošnih aktih zavoda. Na drugačno presojo ne vpliva niti pritožbeno poudarjanje, da je sodišče prve stopnje na nekaterih mestih obrazložitve sporna ravnanja tožnika označilo za neprimerna, zgolj v oklepaju pa zapisalo, da so taka ravnanja tudi nezakonita. Sodišče prve stopnje je namreč svojo pravno oceno nezakonitosti tožnikovih ravnanj jasno zavzelo in obrazložilo v 43. in 46. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.
Pritožbeno sklicevanje na svobodo izražanja (39. člen URS in 10. člen EKČP) je neutemeljeno. Svoboda izražanja ni absolutna, temveč je v skladu s tretjim odstavkom 15. člena URS omejena s pravicami drugih, pri čemer je treba kolidirajoče ustavne pravice tehtati ob upoštevanju načela sorazmernosti. Svobodi izražanja v tem primeru stojijo nasproti pravica dijakov, njihovih staršev in zaposlenih do osebnega dostojanstva (34. člen URS) ter do varstva osebnostnih pravic (35. člen URS) in dolžnost države, da varuje otroke in mladino (tretji odstavek 53. člena in 56. člen URS). Uresničevanje svobode izražanja hkrati predpostavlja tudi dolžnosti in odgovornosti (drugi odstavek 10. člena EKČP), ki so toliko večje, kadar izjavo poda predstojnik javnega zavoda v okviru svoje funkcije in so njeni naslovniki otroci, ki so mu zaupani v vzgojo in izobraževanje, in zaposleni, ki so v razmerju do njega v podrejenem položaju. V takšnih razmerjih ironične izjave in komuniciranje s povzdignjenim glasom ne morejo predstavljati varovanega izražanja mnenja, temveč ravnanje, ki ga mora predstojnik šole v razmerju do učencev, njihovih staršev in zaposlenih opustiti.
Sodišče prve stopnje se je do tožnikovih navedb v zvezi z uresničevanjem pravice do svobode izražanja pravilno in podrobno opredelilo v 26. in 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožba te navedbe ponavlja in se sklicuje zlasti na sodbo ESČP v zadevi Čeferin proti Sloveniji (št. 40975/08 z dne 16. 1. 2018), ki je ni mogoče nekritično uporabiti v konkretni zadevi. Navedena sodba se namreč nanaša na varstvo izražanja zagovornika (odvetnika), ki je v kazenskem postopku kritiziral sodne izvedence in tožilca, ESČP pa je upoštevalo, da so bile njegove izjave namenjene izpodbijanju dokazov in zagotavljanju obrambe obdolžencu. Gre za povsem neprimerljiv pravni položaj s tožnikom, ki se kot ravnatelj neprimerno izraža do dijakov v vzgojno-izobraževalnem okolju.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi obstoj razloga za razrešitev po 4. alineji drugega odstavka 38. člena ZZ. Ustrezno je obrazložilo, da so nezakonita ravnanja tožnika povzročila toženki večjo škodo, in sicer s posegi v osebnostne pravice in dostojanstvo dijakov, njihovih staršev in zaposlenih, ter da okolje, v katerem so dijaki in učitelji soočeni s posegi v dostojanstvo in osebnostne pravice, ni spodbudno, in takšna srednja šola ne privablja novih dijakov k vpisu ali delavcev k zaposlitvi.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnikovo ravnanje ni povzročilo večje škode zavodu, temveč posameznikom, ki bi lahko zoper njega vložili civilno tožbo, pa tega niso storili. Odgovornost za ravnanje ravnatelja kot poslovodnega organa nosi zavod. Dejstvo, da posamezniki svojih zahtevkov niso uveljavljali, ne izključuje škode zavodu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik kot ravnatelj s svojim nepravilnim in nezakonitim delom ustvaril okolje, v katerim so bili dijaki, njihovi starši in zaposleni izpostavljeni posegom v dostojanstvo in osebnostne pravice. Pravilno je zaključilo, da takšno okolje ne privablja novih dijakov k vpisu ali delavcev k zaposlitvi. Pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazov o tem, da je tožnik zaposlil nove profesorje in da se je informativnega dneva za šolo udeležilo veliko (300) bodočih dijakov, kar je več kot pretekla leta, so nerelevantni, saj te okoliščine niso bile del trditev tožnika v postopku na prvi stopnji, temveč sta (le) izpovedala o njih tožnik, ko je bil zaslišan kot stranka, in priča J. J.. Vsebina izvedenih dokazov pa ne more nadomestiti trditvene podlage, saj so dokazi namenjeni temu, da se potrdi ali ovrže resničnost strankinih navedb. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo pri ugotavljanju škode zavodu upoštevati, da je tožnik organiziral prenovo šolske delavnice, zagotovil novo računalniško opremo za dijake, organiziral razvojni svet in spremenil pravila ocenjevanja, kar je zmanjšalo zaostajanja dijakov. Gre za redne naloge ravnatelja, ki z nezakonitim delom, zaradi katerega je bil tožnik razrešen, niso v nikakršni vzročni zvezi. Uspešno opravljanje drugih nalog ne more "izravnati" škode, ki jo je tožnik zavodu povzročil s posegi v dostojanstvo in osebnostne pravice dijakov, njihovih staršev in zaposlenih. Ta škoda obsega tudi protipraven poseg v ugled zavoda kot vzgojno-izobraževalne ustanove, ki je po 132. členu Obligacijskega zakonika (OZ) pravno priznana oblika škode.
Ni podana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nikakršnih nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je izrecno ali po vsebini opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev in v zvezi z njimi izvedenih dokazov.
Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka pa kot delodajalec krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), skladno s katerim v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede za izid postopka.
------------------------------- 1 Kot je razvidno iz nadaljnje obrazložitve, je sodišče prve stopnje pravilo ugotovilo, da je toženka dokazala očitke v sklepu o razrešitvi, kar negira obstoj drugih razlogov (nedopustnih motivov) za razrešitev tožnika. 2 Polajžar A., Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) s komentarjem, 3., posodobljena in dopolnjena izdaja, Komentar k 46. členu, GV Založba, Ljubljana 2024.
Details
| Country | Словения |
| Body | Суды Словении — Sodna praksa |
| Type | court decision |
| Language | sl |
| Document date | 2026-10-28 |
| Size | 43 614 знаков |
| Versions | 1 |
| First seen | 2026-11-14 |
| Last checked | 2026-11-16 07:35 |
| full_text_url | https://sodnapraksa.si/backend/api/search/documents/orders/9129657 |
| ecli | ECLI:SI:VDSS:2026:PDP.298.2026 |
Topics
Why this document is in the base
Selection matched on the following, total weight 4.
-
osebn podatk
текст
Personal data
…ah izdaje zdravniškega opravičila pomeni obdelavo podatkov o zdravju, torej posebne vrste osebnih podatkov (9. člen splošne uredbe o varstvu podatkov; gdpr). zgim v 42. členu in zpsi-1 v 86. členu…
-
gdpr
текст
Personal data
…zdravju, torej posebne vrste osebnih podatkov (9. člen splošne uredbe o varstvu podatkov; gdpr). zgim v 42. členu in zpsi-1 v 86. členu taksativno določata osebne podatke, ki jih šola…
-
osebn podatk
текст
Personal data
…dbe o varstvu podatkov; gdpr). zgim v 42. členu in zpsi-1 v 86. členu taksativno določata osebne podatke, ki jih šola lahko zbira, med njimi pa ni podatkov o okoliščinah izdaje zdravniških oprav…
-
osebn podatk
текст
Personal data
…po 49. členu zofvi, temveč je tudi posegel v dijakovo pravico do zasebnosti in do varstva osebnih podatkov (35. in 38. člen urs). tožnik se pri tem ne more uspešno sklicevati na obveznosti, ki ji…
Summary
The Supreme Court of Slovenia reviewed the appeal of a school director who was dismissed for violating labor laws and organizational rules. It was found that the director violated the rights of students, their parents, and employees by improperly applying disciplinary measures and infringing on personal data confidentiality. The court confirmed the lawfulness of the dismissal as the director acted contrary to legal requirements and caused significant damage to the institution while creating an unfavorable working environment. The director's appeal was rejected as unjustified.