Пульс · Документы · Словения · Суды Словении — Sodna praksa

Федеральный окружной суд Словении: неправомерное распространение личных данных гражданина

VSLJ Sodba VII Kp 21604/2020

судебное решение 2025-10-09 60 259 знаков Персональные данные Видео- и музыкальные сервисы
Скачать На сайте источника Файл оригинала
Действующая редакция. Последнее изменение зафиксировано 2026-11-14.

Sodišče prve stopnje je tehtno obrazložilo, zakaj podatki, ki jih je brez ustrezne pravne podlage objavil obdolženi A.A, predstavljajo osebne podatke, ki omogočajo enoznačno identifikacijo oškodovanca B.B. Osebni podatki, ki jih je obdolženec v konkretnem primeru javno objavil, to so Matični list DRŽAVNI_ZAVOD_B za šolsko leto vpisa 1971/1972 izdan B.B, iz katerega so razvidni osebni podatki o imenu, datumu rojstva, naslovu stalnega prebivališča, imenu in naslovu njegovih staršev, s podatki o učnem uspehu v šoli, pa so nedvomno podatki, ki so obdelani v uradni zbirki osebnih podatkov pravne osebe javnega prava, na podlagi določil ZVOP-1, ki kot krovni zakon celovito ureja področje osebnih podatkov. Samo dejstvo, da so bili posamezni osebni podatki oškodovanca B.B predhodno že javno objavljeni in dostopni, ne pomeni, da jih je dopustno ponovno objavljati brez izpolnjenih pogojev, določenih z ZVOP-1. Okoliščina ali je oškodovanec javna oseba ali ne, za presojo obstoja obravnavanega kaznivega dejanja ni relevantna, saj mora vsaka obdelava osebnih podatkov, ki se obdelujejo na podlagi zakona ali osebne privolitve posameznika, imeti ustrezno pravno podlago, ker gre sicer za protipraven in neupravičen poseg v pravico oškodovanca do zasebnosti (38. člen Ustave Republike Slovenije), katere sestavni del je tudi pravica do varstva osebnih podatkov.

Pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec je dolžan plačati 204,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A.A spoznalo za krivega izvršitve kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po prvem odstavku 143. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen zapora štirih mesecev s preizkusno dobo enega leta. Obdolžencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila obdolženec A.A in njegov zagovornik Andrej Miklič, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka (pritožbeni razlogi po prvem odstavku 370. členu ZKP). Zagovornik obdolženega predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in obdolženca oprosti krivde, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Obdolženec A.A predlaga, da višje sodišče razveljavi in spremeni sodbo ter ga oprosti, in podredno, da v celoti razveljavi sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo ter da ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačila sodne takse, kot tudi, da skladno s prvim in drugim odstavkom 96. člena ZKP odloči, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter stroški obdolženca in njegovega pooblaščenca obremenjujejo proračun.

Okrožno državno tožilstvo odgovora na pritožbi ni podalo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Zagovornik je v pritožbi navedel, da želi biti obdolženec navzoč na pritožbeni seji sodišča druge stopnje. Kadar odloča sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Stranka oziroma zagovorniki morajo, če se želijo udeležiti pritožbene seje, z navedbo konkretnih razlogov in argumentov prepričati sodišče druge stopnje o utemeljenosti svoje zahteve. V konkretnem primeru je pritožbeni senat na podlagi razlogov izpodbijane sodbe, navedb v pritožbah in vsebine spisa ocenil, da udeležba obdolženca in njegovega zagovornika ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj, zaradi česar je pritožbeno sejo opravil brez obvestila strankam, kdaj in kje se bo opravila. Zagovornik je zahteval, da se obdolženca obvesti tudi o sestavi pritožbenega senata, ki bo obravnaval pritožbi, kar je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 378. člena v povezavi s 429. členom ZKP, z dopisom z dne 30. 9. 2025 storilo. Glede zadržanja zastaranja

Sodišče druge stopnje je v okviru preizkusa kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ugotavljalo, če je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon po 3. točki 372. člena ZKP v vprašanju, če je kazenski pregon v konkretni zadevi morebiti zastaral. Obravnavano kaznivo dejanje je bilo izvršeno dne 30. 7. 2019, zanj pa je po prvem odstavku 143. člena KZ-1 predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Na podlagi 5. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 kazenski pregon zastara v šestih letih od storitve kaznivega dejanja, za katerega se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen. Zaradi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 je bil v Uradnem listu RS dne 28. 3. 2020 objavljen ZZUSUDJZ, ki je v 3. členu določil način teka rokov v sodnih zadevah. V drugem odstavku 3. člena tega zakona je določeno, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, kar pomeni, da se je v nenujnih zadevah ustavil tudi tek zastaralnih rokov, in sicer v času od dne 29. 3. 2020 do dne 31. 5. 2020 (za 64 dni), glede na to, da je navedena določba prenehala veljati s sklepom Vlade RS (Ur. l. RS, št. 74/2020 z dne 21. 5. 2020 v zvezi z 2. členom ZZUSUDJZ). Zakon je torej določil, da roki v sodnih zadevah v tem času ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Po določbi 83. člena Zakona o sodiščih obravnavana zadeva ne sodi med nujne, zastaranje kazenskega pregona pa bi, upoštevajoč obrazloženo 64-dnevno zaustavitev zastaranja, nastopilo dne 3. 10. 2025. Vendar pa je skladno s sprejetim stališčem sodne prakse tretji odstavek 91. člena KZ-1 širši kot drugi odstavek 112. člena KZ, saj se poleg pravnih ovir upoštevajo tudi tiste ovire, ki se nanašajo na obdolženca, zaradi katerih je slednji nedosegljiv za državne organe. Gre zlasti za beg, skrivanje, bolezen in podobne okoliščine, ki sojenje onemogočajo. 1

Iz pregleda listinske dokumentacije izhaja, da je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje razpisalo prvi narok za glavno obravnavo za dne 21. 11. 2024 (list. št. 140). Zagovornik obdolženega je dne 18. 11. 2024 na sodišče prve stopnje poslal prošnjo za preklic in preložitev naroka, razpisanega za dan 21. 11. 2024, z utemeljitvijo, da je obdolženi A.A v začetku novembra prejel poziv DRŽAVNI_ZAVOD_A, naj se dne 8. 11. 2024 zglasi na operativnem posegu kolena. Zagovornik je sodišče prosil za preklic naroka zaradi obdolženčevih zdravstvenih razlogov, saj je zaradi celjenja ran in bolečin v kolenu, obdolženec bil nesposoben hoditi daljše razdalje in ni smel obremenjevati noge. Prošnji za preložitev naroka je priložil odpustno pismo DRŽAVNI_ZAVOD_A (list. št. 145-146). Dne 20. 11. 2024 je zagovornik obdolženega A.A na prvostopenjsko sodišče vložil dopolnitev prošnje za preklic in preložitev naroka, v kateri je navedel, da je obdolženec dne 19. 11. 2024 od osebnega zdravnika prejel zdravniško opravičilo, iz katerega izhaja, da se vsaj do 17. 12. 2024 ne bo zmožen udeleževati obravnav na sodišču, in je omenjeno zdravniško potrdilo priložil k dopolnitvi vloge za preklic (list. št. 148). Sodišče prve stopnje je navedeni prošnji ugodilo in narok za glavno obravnavo preložilo na 19. 12. 2024, ki se ga je obdolženi A.A udeležil.

Pritožbeno sodišče iz podatkov kazenskega spisa glede nedosegljivosti obdolženca, ki bi vplivala na tek zastaranja, ugotavlja, da obdolženi do 17. 12. 2024 ni bil dosegljiv sodišču zaradi njegovega zdravstvenega stanja oziroma slabe gibljivosti, ki je posledica vstavitve endoproteze v desno koleno, kar je zagovornik sporočil sodišču prve stopnje in izkazal z zdravniškim potrdilom z dne 19. 11. 2024 (list. št. 148). Narok za glavno obravnavo, ki bi moral biti izveden 21. 11. 2024, je bil zato preložen. Po oceni pritožbenega senata so zdravstveni razlogi, zaradi katerih obdolženi A.A ni bil dosegljiv sodišču, zadržali tek zastaranja in zastaranje kazenskega pregona podaljšali za 28 dni. Zaradi obdolženčeve opravičene odsotnosti ni bila izvedena glavna obravnava, razpisana za 21. 11. 2024, saj je njegov zagovornik sodišču predložil zdravniško potrdilo, iz katerega je razvidno, da obdolženčeva osebna zdravnica ocenjuje, da se zaradi slabe gibljivosti, ki je posledica operacije, obdolženec A.A ne bo sposoben udeleževati obveznosti na Okrajnem in Okrožnem sodišču v Ljubljani, predvidoma do 17. 12. 2024. Pritožbeni senat zaključuje, da je obdolženčevo zdravstveno stanje 28 dni onemogočalo izvedbo glavne obravnave, zaradi česar v tem času zastaranje kazenskega pregona ni teklo. 2 Glede nesklepčnosti opisa kaznivega dejanja

Zagovornik in obdolženec A.A sta v pritožbah zatrjevala, da niso podani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 143. člena KZ-1, s čimer sta smiselno uveljavljala kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Tako naj iz obtožbe ne bi izhajalo niti v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da so podatki, katerih posredovanje v javno objavo, je očitano obdolžencu, vodeni na podlagi zakona ali na podlagi osebne privolitve posameznika. Ker gre za zakonski znak kaznivega dejanja, za upravičenost očitkov ni dovolj zgolj domneva, da gre za podatke, ki naj bi bili obdelovani na podlagi zakona oziroma osebne privolitve.

Z izpostavljenimi pritožbenimi navedbami se ni mogoče strinjati. Prvi odstavek 143. člena KZ-1 določa: "(1) Kdor brez podlage v zakonu ali v osebni privolitvi posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo, osebne podatke, ki se obdelujejo na podlagi zakona ali osebne privolitve posameznika, posreduje v javno objavo ali jih javno objavi, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta." Izpostaviti gre, da je prvi odstavek 143. člena KZ-1 t. i. blanketna norma, ki navaja krog osebnih podatkov, ki so predmet varovanja v drugem zakonu. Predmet varstva po prvem odstavku 143. člena KZ-1 so osebni podatki posameznika in njegovega identiteta, kar pa sta tudi tihi blanketi v smiselni povezavi z zakonodajo, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Zakonodajalec v prvem odstavku 143. člena KZ-1 z blanketno tehniko napotuje na področni zakon, to pa je v konkretnem primeru Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, ki je veljal v času izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja, oziroma sedaj veljavni ZVOP-2).

Po 1. točki 6. člena ZVOP-1 je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Točka 2 6. člena ZVOP-1 določa, da je posameznik določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek; fizična oseba je določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko ali na enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa. Navedeno pomeni, da vsak osebni podatek še ni varovan osebni podatek, temveč je treba določitev pojma "osebni podatek" vedno razlagati upoštevaje opredelitev pojma "posameznik". Posameznik, v konkretnem primeru oškodovanec B.B, pa je bil z obdolženčevo objavo spornih podatkov, zagotovo enoznačno identificiran, saj so bili objavljeni njegovo ime, priimek, stalno prebivališče in rojstni datum.

Osebni podatki se v skladu z ZVOP-1 lahko obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in same obdelane podatke določa zakon, ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika. Skladno z ZVOP-1 obdelava osebnih podatkov pomeni kakršnokoli delovanje ali niz delovanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki, ki so avtomatizirano obdelani ali ki so pri ročni obdelavi del zbirke osebnih podatkov ali so namenjeni vključitvi v zbirko osebnih podatkov, zlasti zbiranje, pridobivanje, vpis, urejanje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje, priklicanje, vpogled, uporaba, razkritje s prenosom, sporočanje, širjenje ali drugo dajanje na razpolago, razvrstitev ali povezovanje, blokiranje, anonimiziranje, izbris ali uničenje; obdelava je lahko ročna ali avtomatizirana (sredstva obdelave). Zbirka osebnih podatkov je po ZVOP-1 vsak strukturiran niz podatkov, ki vsebuje vsaj en osebni podatek, ki je dostopen na podlagi meril, ki omogočajo uporabo ali združevanje podatkov, ne glede na to, ali je niz centraliziran, decentraliziran ali razpršen na funkcionalni ali geografski podlagi; strukturiran niz podatkov je niz podatkov, ki je organiziran na takšen način, da določi ali omogoči določljivost posameznika. Objava, je torej le ena izmed oblik obdelave osebnih podatkov. Podatki, ki jih je objavil obdolženi A.A, torej ime, priimek, datum rojstva, naslov stalnega prebivališča, pa so nedvomno osebni podatki, ki so del uradne zbirke osebnih podatkov, kot to določba ZVOP-1.

Nadalje 7. člen ZVOP-1 določa, da se zakon ne uporablja za obdelavo osebnih podatkov, ki jo izvajajo posamezniki izključno za osebno uporabo, družinsko življenje ali za druge domače potrebe. Navedeno je usklajeno z določbo prvega odstavka 143. člena KZ-1, ki določa, da je kazniva javna objava le tistih osebnih podatkov, ki jih upravljavci zbirk osebnih podatkov obdelujejo na podlagi zakona ali osebne privolitve, ne more pa biti kazniva objava sicer varovanega osebnega podatka, ki ni obdelan v neki uradni zbirki osebnih podatkov pravne osebe javnega ali zasebnega prava ali posameznika, ki se ukvarja z neko dejavnostjo, katere posledica je nastanek zbirke osebnih podatkov.

Ob uveljavljanju kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena KZ-1, pritožnika navajata, da iz obtožbenega opisa obravnavanega kaznivega dejanja ne izhajajo zakonski znaki, saj ni razvidno, če so objavljeni podatki vodeni na podlagi zakona ali na podlagi osebne privolitve posameznika. Sodišče prve stopnje je v točkah 10, 12 in 18 izpodbijane sodbe tehtno obrazložilo, zakaj podatki, ki jih je brez ustrezne pravne podlage objavil obdolženi A.A, predstavljajo osebne podatke, ki omogočajo enoznačno identifikacijo oškodovanca B.B. Osebni podatki, ki jih je obdolženec v konkretnem primeru javno objavil, to so Matični list DRŽAVNI_ZAVOD_B za šolsko leto vpisa 1971/1972 izdan B.B, iz katerega so razvidni osebni podatki o imenu, datumu rojstva, naslovu stalnega prebivališča, imenu in naslovu njegovih staršev, s podatki o učnem uspehu v šoli, pa so nedvomno podatki, ki so obdelani v uradni zbirki osebnih podatkov pravne osebe javnega prava, na podlagi določil ZVOP-1, ki kot krovni zakon celovito ureja področje osebnih podatkov.

Po prepričanju pritožbenega senata izrek izpodbijane sodbe in obrazložitev vsebujeta dejanski opis, s katerim so konkretizirani vsi abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 143. člena KZ-1. Pojasnjeno je že bilo, da je določba prvega odstavka 143. člena KZ-1 blanketna norma, saj sama v celoti ne določa zakonskega stanu kaznivega dejanja, ampak se glede posameznih znakov sklicuje na norme z drugih pravnih področij (dopolnilne norme). Tako prvi odstavek 143. člena KZ-1 ne našteva podrobneje raznih osebnih podatkov, ki se obdelujejo na podlagi zakona ali osebne privolitve posameznika, temveč se glede tega sklicuje na druge predpise. Vrhovno sodišče RS je že judiciralo, da blanketna kazenskopravna norma in dopolnilna norma iz drugega predpisa tvorita tisto pravno celoto, ki jo sodišče uporabi glede na ugotovljeno dejansko stanje, opis dejanja pa mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki kaznivo dejanje konkretizirajo. 3 Po oceni pritožbenega sodišča tako opis kaznivega dejanja v izreku sodbe kot obrazložitev izpodbijane sodbe vsebujeta konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 143. člena KZ-1, saj je navedeno in pojasnjeno, zakaj objavljeni podatki oškodovanca B.B, predstavljajo osebne podatke, ki se obdelujejo na podlagi določil ZVOP-1.

Vrhovno sodišče se je izreklo tudi, da sodišče glede uporabe prava ni vezano na obtožbo, da lahko sodišče ob istem opisu dejanja pravno oceno iz obtožbe spremeni, zato niti ni nujno, da bi se pravne norme, pod katere spadajo tudi blanketne in dopolnilne norme, morale prepisovati v izrek sodbe. 4 Zato trditve pritožnikov, da ne gre za kaznivo dejanje, ker niso navedeni vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja, saj v opisu ni navedena dopolnilna norma ( ki se obdelujejo na podlagi zakona ali osebne privolitve), ne držijo. 5 Po presoji pritožbenega sodišča opis obravnavanega kaznivega dejanja ni nesklepčen, saj so v njegovem opisu navedeni vsi zakonski znaki, tudi tisti iz dopolnilnih norm, ki zakonske znake kaznivega dejanja dopolnjujejo. 6 Glede ostalih pritožbenih navedb

Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, izvedlo vse potrebne dokaze, le-te posamično in v povezavi enega z drugim logično in natančno ocenilo, na tej osnovi napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo prepričljive razloge ter na tej podlagi s stopnjo gotovosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne zakonske znake kaznivega dejanja in obdolženega utemeljeno spoznalo za krivega izvršitve kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po prvem odstavku 143. člena ZKP. Sodišče prve stopnje prav tako ni storilo pritožbeno očitanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ali kršitev kazenskega zakona, materialno pravo pa je uporabilo pravilno.

Pritožbeno sodišče se bo v sodbi opredelilo do pritožbenih navedb zagovornika in obdolženega skupaj, saj so njune navedbe v pretežni meri vsebinsko enake, pri čemer se bo do določenih pritožbenih navedb obdolženca opredelilo posebej, kot bo razvidno v nadaljevanju.

Zagovornik in obdolženi A.A grajata ugotovitve sodišča prve stopnje glede podanosti zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, saj naj ti ne bi bili podani, ker je bil Matični list, iz katerega so razvidni osebni podatki oškodovanca B.B, predhodno že javno objavljen kot priloga člankov "..." ter "..." . Oškodovančevi osebni podatki so torej že bili javno objavljeni in so še javno dostopni, zaradi česar ne more ponovna objava osebnih podatkov oškodovanca biti kazniva, zlati upoštevaje dejstvo, da drugim osebam ni znano, da oškodovanec ni dal soglasja za objavo njegovega Matičnega lista kot priloge zgornjih člankov.

Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje v točki 10 izpodbijane sodbe, da objava osebnih podatkov predstavlja obliko njihove obdelave v smislu določb ZVOP-1 in KZ-1, za katero mora imeti obdelovalec bodisi ustrezno zakonsko podlago bodisi veljavno osebno privolitev posameznika. Samo dejstvo, da so bili posamezni osebni podatki oškodovanca B.B predhodno že javno objavljeni in dostopni, ne pomeni, da jih je dopustno ponovno objavljati brez izpolnjenih pogojev, določenih z ZVOP-1. Osebni podatki se smejo obdelovati le v primerih, ko obdelavo izrecno določa zakon, ali kadar je za obdelavo podana osebna privolitev posameznika, na katerega se podatki nanašajo. Četudi so oškodovančevi osebni podatki že postali dostopni javnosti, z ali brez oškodovančevega dovoljenja, navedeno ne pomeni, da so ti podatki izgubili status osebnih podatkov v smislu ZVOP-1 in da jih je dopustno obdelovati oziroma objavljati brez ustrezne pravne podlage, kot to zmotno menita pritožnika. 7 Ker v obravnavanem primeru ni bilo posebne zakonske podlage za obdelavo oziroma objavo osebnih podatkov, bi moral obdolženec za takšno ravnanje pridobiti izrecno in informirano privolitev oškodovanca, česar pa ni storil. Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so v ravnanju obdolženca podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po prvem odstavku 143. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). 8

Pritožnika nadalje zatrjujeta, da je oškodovanec B.B kot politični funkcionar javna osebnost, zaradi česar zmotno razlogujeta, da je meja varovanja njegovih osebnih podatkov nižja kot pri tistih osebnostih, ki niso javno izpostavljene. Okoliščina ali je oškodovanec javna oseba ali ne, za presojo obstoja obravnavanega kaznivega dejanja ni relevantna, saj mora vsaka obdelava osebnih podatkov, ki se obdelujejo na podlagi zakona ali osebne privolitve posameznika, imeti ustrezno pravno podlago, ker gre sicer za protipraven in neupravičen poseg v pravico oškodovanca do zasebnosti (38. člen Ustave Republike Slovenije), katere sestavni del je tudi pravica do varstva osebnih podatkov. V konkretnem primeru obdolženi niti ni zatrjeval ali izkazal, da bi njegova pravica do svobode izražanja, prevladovala nad oškodovančevo pravico do zasebnosti oziroma varstva osebnih podatkov, zaradi česar sodišče tudi ni bilo dolžno opraviti testa praktične konkordance.

Pritožnika v pritožbah obširno problematizirata vprašanje (ne)pristranskosti razpravljajoče sodnice in zatrjujeta, da bi o njuni zahtevi za njeno izločitev iz razloga dvoma v njeno nepristranskost moral odločati predsednik sodišča, ne pa ona sama. Po prepričanju pritožbenega senata pritožnika s svojimi pavšalnimi navedbami nista uspela ovreči domneve o osebni nepristranskosti okrajne sodnice, niti izkazati, da je podan objektivno upravičen dvom v njeno nepristranskost, razpravljajoča sodnica pa je utemeljeno zavrgla zahtevo za njeno izločitev, saj je tudi po oceni pritožbenega sodišča ta očitno neutemeljena in podana zgolj z namenom zavlačevanja postopka. Razpravljajoča sodnica je ravnala skladno z določbo petega odstavka 42. člena ZKP in očitno neutemeljeno zahtevo, podano z namenom zavlačevanja, v celoti zavrgla, zaradi česar o takšni zahtevi niti ni bilo potrebno odločanje predsednika sodišča, kar je prepričljivo obrazloženo na straneh 5 do 9 izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se, da bi se izognilo ponavljanju, v celoti sklicuje na obrazložitev razpravljajoče sodnice glede zavrženja zahteve za njeno izločitev, s katero se v celoti strinja in ji tudi sledi. V nadaljevanju pa dodatno izpostavlja naslednje okoliščine.

Zagovornik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je razpravljajoča sodnica zlorabila institut vodenja glavne obravnave, saj je že po koncu dokaznega postopka in podaji zaključnih besed, glavno obravnavo vrnila v fazo dokazovanja, vse na škodo obdolženega in mu tako kršila tudi pravico do poštenega sojenja. Iz razlogov izpodbijane sodbe v točki 7 izhaja, da je po podaji zaključne besede zagovornika obdolženega, ki je izpostavil, da je izvedenec v svojem mnenju izhajal iz domneve o nečem, kar ne obstaja ali je morda zmotno povezal določen podatek iz verzije spletnega omrežja Twitter (sedaj X), v katerem je opravil simulacijo v letu 2025, ko je pripravil izvedensko mnenje, sodnica vrnila glavno obravnavo v fazo dokazovanja in izvedenca ponovno zaslišala. Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da razpravljajoča sodnica ni zlorabila procesnega formalnega in materialnega vodstva, s tem ko je na glavni obravnavi dne 30. 5. 2025 skladno s 351. členom ZKP po končanih izvajanjih strank v končni besedi spoznala, da je treba izvesti še kakšne dokaze, in ponovno zaslišala izvedenca ter mu odredila dopolnitev izvedenskega mnenja glede vprašanja funkcionalnosti zasebnega Twitter profila v povezavi s prikazom ikone ključavnice. Na glavni obravnavi dne 17. 6. 2025, je v soglasju s strankam po določbi drugega odstavka 340. člena ZKP, bila prebrana dopolnitev izvedenskega mnenja, obdolženi in njegov zagovornik pa sta imela možnost podati tudi končno besedo ter podati pripombe na prebrano dopolnitev in podati dokazne predloge, kar sta storila, zaradi česar tudi ni prišlo do kršitve obdolženčeve pravice do učinkovitega izvajanja obrambe.

Zagovornik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje kršitev določb ZKP in kršitev pravice do poštenega sojenja in predvidljivosti sodnega postopka, s tem ko naj bi razpravljajoča sodnica protizakonito ponovno zaslišala sodnega izvedenca na naroku dne 30. 5. 2025. Obramba in obdolženec nista bila seznanjena s predvidenim zaslišanjem izvedenca, sodnica pa je s tem namerno onemogočila obrambi izvajanje zaključne besede po izvedbi vseh dokazov, ki jih je sodišče nameravalo izvesti, še preden je bila zaključna beseda podana. Okrajna sodnica je v točki 7 izpodbijanega sklepa prepričljivo pojasnila potek dokaznega postopka in način zaslišanja izvedenca Šavnika ter prepričljivo obrazložila, zakaj je najprej zaključila dokazni postopek, nato pa na podlagi končne besede zagovornika ponovno zaslišala izvedenca in mu odredila dopolnitev izvedenskega mnenja, da bi se dokončno razjasnilo vprašanje o obstoju ikone ključavnice ob uporabniškem Twitter profilu obdolženega v času nastanka sporne objave, dne 30. 7. 2019.

Pritožnika zatrjujeta tudi kršitev obdolženčeve pravice do obrambe, saj naj bi prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 27. 3. 2025 in izvedensko mnenje izvedenca Šavnika okrajna sodnica obdolženemu in zagovorniku vročala šele dva dni pred narokom, ki je bil razpisan dne 8. 5. 2025. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da kršitev pravice do obrambe ali morebitna relativna kršitev določb kazenskega postopka s tem ni bila izvršena, saj je sodnica zaradi morebitne zahteve obrambe po dodatnem zaslišanju izvedenca, razpisala še en narok in na tak način omogočila obdolženemu, da učinkovito izvaja svojo pravico do obrambe in se v primernem roku seznani z dokaznim gradivom ter poda dodatne dokazne predloge. Zagovornik je sodišču z vlogo z dne 20. 5. 2025 (list. št. 355) sporočil, da se odpoveduje dodatnemu zaslišanju izvedenca Šavnika. Poudariti tudi gre, da je glede na obseg izvedenskega mnenja (list. št. 241-245) realno in življenjsko pričakovati, da sta obramba in obdolženi imela dovolj časa seznaniti se z izvedenskim mnenjem.

Pritožnika nadalje nekonkretizirano zatrjujeta kršitev pravice do pravnega sredstva in izvajanja obrambe, s tem ko naj bi okrajna sodnica nedoločno sprejela sklep, da se zavrne dokazni predlog obrambe, pri čemer ni razložila, kakšen predlog naj bi to bil. Pritožbeno sodišče sprejema argumentirano stališče v točki 7 izpodbijane sodbe glede sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga obrambe za pridobitev podatkov in pisnih dokazov, v kakšni obliki je Tožilstvo v Kočevju od Policijske postaje Kočevje zahtevalo dopolnitev ovadbe. Skladno z načelom proste presoje dokazov, sodišče samo oceni katere dokaze bo izvedlo in katerim dokaznim predlogom bo sledilo, razloge za to pa mora obrazložiti v sodbi. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 30. 5. 2025 izhaja, da je sodnica obrazložila izpodbijani sklep, razloge za to pa je navedla tudi v sodbi v točki 5, zaradi česar zatrjevanih kršitev ni bilo zaznati. Skladno z določbo 314. člena ZKP se v zapisnik o glavni obravnavi vpisuje bistvena vsebina vsega poteka glavne obravnave. Stranke imajo pravico pregledati končani zapisnik o glavni obravnavi in njegove priloge, podati pripombe glede vsebine in zahtevati njihov popravek (drugi odstavek 315. člena ZKP). Iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi bila obdolženemu preprečena pravica pregledati zapisnike in dati pripombe, povezane z njihovo vsebino, niti pritožbi tega ne izpostavljata. Če obdolženi svojih procesnih pravic ni izkoristil, je to stvar njegove osebne odločitve in ne nepravilnega postopanja sodišča prve stopnje.

Pritožnika nadalje problematizirata domnevno kršitev pravice obdolženega do postavljanja vprašanj pričam na glavni obravnavi in pristransko postopanje predsednice senata do obdolženega, ko naj bi ga psihično in fizično maltretirala ter do njega imela izrazito vzvišen, sovražni, ponižujoč in žaljiv odnos. Po pregledu zapisnikov o poteku narokov za glavno obravnavo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolženemu ni bila kršena pravica postavljati vprašanja pričam in tudi ni bila kršena njegova pravica do obrambe. Poudariti je treba, da je na podlagi določbe drugega odstavka 334. člena ZKP predsednik senata dolžan paziti, da stranke in drugi upravičenci pričam ne postavljajo nedovoljenih vprašanj in vprašanj, ki niso v zvezi s predmetom obtožbe. Razpravljajoča sodnica je postopala v skladu z navedeno določbo, sodišče druge stopnje pa ocenjuje, da se je njena prepoved postavljanja vprašanj pričam nanašala na obdolženčeva vprašanja, ki niso bila v zvezi z zadevo.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da naj bi razpravljajoča sodnica fizično in psihično maltretirala obdolženega s tem, ko je od njega zahtevala, da med glavno obravnavo kljub poškodbi kolena stoji. Po pregledu zapisnikov o glavni obravnavi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je razpravljajoča sodnica obdolženemu A.A dovolila, da med izvajanjem svoje obrambe sedi, kar izhaja tudi iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 8. 5. 2025. Iz zapisnikov glavne obravnave ni razviden nikakršen negativen ali žaljiv odnos sodnice do obdolženega, niti ni mogoče zaznati okoliščin, ki bi kazale na njeno pristranskost. Tudi ni resnična pritožbena navedba, da bi sodnica pustila, da je oškodovanec na glavni obravnavi žalil obdolženca, kar je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 27. 3. 2025. Obdolženi in zagovornik svojih pritožbenih trditev dokazno nista podkrepila, temveč sta se omejila na pavšalne in subjektivne navedbe, ki same po sebi ne zadoščajo za vzbuditev dvoma v domnevo sodnikove nepristranskosti.

Pritožnika tudi nista uspela vzbuditi dvoma v nepristranskost razpravljajoče sodnice, ki naj bi po končani glavni obravnavi na samem komunicirala s tožilcem. Razpravljajoča sodnica je v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnila, da je bila komunikacija s tožilcem po zaključku obravnave povezana izključno s tehničnimi in organizacijskimi vidiki vodenja drugih glavnih obravnav, razpisanih za isti dan v drugih zadevah, na katerih je sodeloval isti tožilec. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnika svojih navedb o domnevni vsebinski komunikaciji med sodnico in tožilcem nista podkrepila z nobenimi konkretnimi dejstvi ali objektivno preverljivimi okoliščinami, ki bi kazale na razpravljanje o predmetni zadevi ali na kakršenkoli poskus vplivanja na odločitev. Samo dejstvo kratke komunikacije po zaključku obravnave, ob odsotnosti dokazov ki bi sicer nakazovali na morebitno pristranskost sodnice, še ne predstavlja kršitve pravice do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave.

Zagovornik obdolženca pavšalno in brez navedbe okoliščin, zakaj naj bi zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, graja pomanjkljivost zapisnika glavne obravnave z dne 17. 6. 2025, saj naj razpravljajoča sodnica ne bi zapisala, da je obdolženi vložil pisno vlogo za izločitev sodnice. Po pregledu spisovnih podatkov gre ugotoviti, da se pisna vloga v spisu nahaja in da se je sodnica na glavni obravnavi dne 17. 6. 2025 z vlogo za njeno izločitev v celoti seznanila in o njej tudi odločila, kar izrecno izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 17. 6. 2025. V skladu z drugim odstavkom 315. člena ZKP imajo stranke pravico, da po končani glavni obravnavi pregledajo zapisnik in njegove priloge, podajo pripombe glede njihove vsebine ter zahtevajo ustrezne popravke. Iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da bi bila obdolženemu ta pravica onemogočena ali omejena, niti pritožba tega ne zatrjuje. Ker obdolženi te procesne možnosti ni izkoristil, posledic tega ni mogoče pripisati nepravilnemu ravnanju sodišča prve stopnje, temveč njegovi lastni odločitvi, da procesne pravice ne uveljavi.

Pritožnika pavšalno in brez konkretne podlage zatrjujeta, da je razpravljajoča sodnica ravnala pristransko s tem, ko naj bi obdolženemu omogočila vpogled v tožilski spis šele dan pred narokom dne 8. 5. 2025, in sicer šele po vloženih več prošnjah ter nadzorstveni pritožbi. Takšne pritožbene navedbe so nerazumljive in neizkazane. Iz spisovne dokumentacije namreč jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje zagovornika obdolženega z elektronskim sporočilom z dne 29. 4. 2025 (list. št. 292) obvestilo, da se lahko v času uradnih ur sodišča opravi vpogled v tožilski spis, kar je obdolženi tudi dejansko storil dne 7. 5. 2025 (list. št. 298). Ob takšnem dejanskem stanju ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku o domnevnem onemogočanju vpogleda v spis in s tem pristranskosti razpravljajoče sodnice.

Ne gre pritrditi nadaljnjim navedbam zagovornika obdolženega A.A, da sta bili obdolženemu kršeni njegova pravica do sojenja v jeziku, ki ga razume in pravica do razumnega roka za pripravo obrambe, saj je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za prevod priloge dopolnitve izvedenskega mnenja iz angleškega v slovenski jezik. Priloge k izvedenskemu mnenju, ki so bile v angleškem jeziku, je sodišče prve stopnje prevedlo v slovenski jezik. Pri dopolnitvi izvedenskega mnenja pa tega ni storilo, čeprav bi po mnenju pritožnika glede na enako naravo prilog in glede na to, da je bilo tako postopano že pri prvotnem izvedenskem mnenju, obstajal utemeljen razlog, da se tudi te priloge prevedejo.

Sodišče prve stopnje je v točki 17 izpodbijane sodbe predstavilo utemeljene razloge, zakaj ni priskrbelo prevodov prilog dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 10. 6. 2025 na list. št. 408 do 417. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 10. 6. 2025, skupaj s prilogami, predstavlja le empirični preizkus, s katerim se potrjuje prvotno izdelano izvedensko mnenje, in da se je izvedensko mnenje prebralo v soglasju s strankami skladno z drugim odstavkom 340. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča ravnalo pravilno, ko je zavrnilo pridobitev prevoda podpornega gradiva k dopolnitvi izvedenskega mnenja, saj navedeno gradivo ne predstavlja dokaza v ožjem pomenu besede, temveč zgolj strokovno podlago, ki služi izvedencu pri oblikovanju njegovega mnenja. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je že Evropsko sodišče za človekove pravice v svojih ustaljenih stališčih - med drugim v zadevah Kamasinski proti Avstriji in Luedicke, Belkacem ter Koç proti Nemčiji - jasno poudarilo, da ni dolžnost sodišča zagotoviti prevoda vseh pisnih dokazov ali prilog, temveč zgolj tistih, katerih vsebina je ključna za zagotovitev poštenega sojenja in učinkovite obrambe obdolženca. V konkretnem primeru prevod predmetnega gradiva ni bil nujen za razumevanje bistva izvedenskega mnenja ali za uresničevanje pravice do obrambe, zlasti upoštevaje dejstvo, da je bilo izvedensko mnenje prebrano v soglasju s strankami in da je šlo le za empirični preizkus, zato odločitev sodišča prve stopnje ne predstavlja kršitve pravice do poštenega postopka.

Nadalje so neutemeljene zagovornikove pritožbene navedbe, da je sodnica kršila obdolženčevo pravico do razumnega roka za pripravo obrambe iz 29. člena Ustave. Predpostavka za učinkovito obrambo je, da je obdolženec pravočasno seznanjen z vsemi podatki dejanske in pravne narave, ki mu omogočajo, da skladno z njimi lahko pripravi svojo obrambo. Določitev roka za pripravo obrambe oziroma dolžine tega roka pa sta odvisna od vsakokratnih okoliščin obravnavanega primera. Iz podatkov spisa izhaja, da je bilo dopolnjeno izvedensko mnenje z dne 10. 6. 2025 (list. št. 406 do 417) zagovorniku vročeno 13. 6. 2025, obdolženemu pa 14. 6. 2025, pri čemer je bil narok za glavno obravnavo razpisan dne 17. 6. 2025. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 10. 6. 2025 nanašala na razjasnitev vprašanja, ali je bila funkcionalnost zasebnih profilov v storitvi Twitter na dan izvršitve kaznivega dejanja, t. j. 30. 7. 2019, aktivna in ali je bila pri teh profilih vidno označena ikona ključavnice. Iz dopolnitve izhaja, da je izvedenec opravil empirično analizo, ki je zajemala pregled različnih zasebnih (nejavnih) Twitter profilov, aktivnih od leta 2012 dalje, na katerih je bila grafična ikona ključavnice jasno prikazana. Priloge dopolnitve izvedenskega mnenja vsebujejo zaslonske posnetke navedenih profilov, ki ponazarjajo delovanje omenjene funkcionalnosti v relevantnem obdobju.

Pritožbeno sodišče na podlagi zgoraj povzetega pritrjuje stališčem sodišča prve stopnje v točki 16 izpodbijane sodbe, da je bila dopolnitev izvedenskega mnenja prebrana v soglasju s strankami na podlagi drugega odstavka 340. člena ZKP. Iz dopolnitve mnenja je razvidno, da ta ne uvaja novih strokovnih ugotovitev, temveč zgolj potrjuje že predhodno izdelano izvedensko mnenje, tokrat s pomočjo dodatnega empiričnega preizkusa, ki je bil izveden na predlog obrambe. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 17. 6. 2025 sicer izhaja, da je zagovornik na zapisnik povedal, da kljub podaji soglasja za prebiranje dopolnitve izvedenskega mnenja, to ne pomeni, da je imel dovolj časa, da se z njim tudi seznani. Pritožbeni senat ocenjuje, da obdolžencu njegova pravica do obrambe z ravnanjem sodišča prve stopnje ni bila kršena, saj je iz listin v spisu izhaja, da je bilo izvedensko mnenje pravočasno vročeno zagovorniku in obdolžencu. Med vročitvijo dopolnitve izvedenskega mnenja in narokom za glavno obravnavo so minili trije oziroma štirje dnevi, kar ob upoštevanju obsega dokumentacije (izvid in mnenje na list. št 407 ter slikovne priloge na list. št. 408-417) ni nesorazmerno kratek čas. Poleg tega je iz poteka glavne obravnave z dne 17. 6. 2025 razvidno, da sta se obdolženec in zagovornik z dopolnitvijo mnenja seznanila, imela možnost podati nanj pripombe ter predlagati dodatno zaslišanje izvedenca, kar sta tudi storila. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da sodišče prve stopnje z načinom izvedbe tega dokaza ni kršilo pravice obdolženca do obrambe, saj sta imela tako obdolženec kot njegov zagovornik realno možnost učinkovito sodelovati v postopku in se opredeliti do vseh relevantnih vsebin dopolnjenega izvedenskega mnenja.

Ne držijo nadaljnja pritožbena izvajanja zagovornika in obdolženega A.A, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitev pravice do obrambe, saj ni vročilo obtožnega akta obdolženemu, zaradi česar se je obdolženi z njim lahko seznanil šele z vpogledom v sodni spis. Povzete pritožbene navedbe so neutemeljene, saj iz spisovnega gradiva izhaja, da je bil obtožni akt skupaj s kaznovalnim nalogom obdolženemu vročen dne 4. 6. 2020, kar izhaja iz odredbe na list. št. 47 in pripadajoče vročilnice. Iz podatkov spisa izhaja tudi, da je obdolženi A.A večkrat vpogledal v sodni spis (list. št. 48, 149 in 348). Da sta se obdolženi in njegov zagovornik seznanila z obtožnim aktom izhaja tudi iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19. 12. 2024.

Pritožnika nadalje izpodbijata sklep o neizločitvi dokazov, in sicer uradnih zaznamkov z dne 12. 8. 2019 in 15. 1. 2020. Zatrjujeta, da se izpodbijana sodba opira na zgornja uradna zaznamka, ki sta nedovoljena dokaza, s čimer nakazujeta na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožnika problematizirata zakonitost Uradnega zaznamka o zbranih obvestilih po drugem odstavku 148. člena ZKP z dne 15. 1. 2020 (B7) in z dne 12. 8. 2019 (B8), ki ju je policistka C.C napravila na podlagi telefonskega pogovora s pričo D.D, ki je na Twitterju prvi opazil sporno objavo. Uradna zaznamka sta po mnenju pritožnikov popolnoma neverodostojna in bi zato morala biti iz spisa izločena, saj je priča D.D na glavni obravnavi izpovedoval popolnoma drugače, kot izhaja iz uradnih zaznamkov z dne 12. 8. 2019 in 15. 1. 2020. Točki 3 in 4 izpodbijane sodbe vsebujeta pravilne in argumentirane zaključke, zakaj navedena uradna zaznamka nista dokaza, za katera bi drugi odstavek 18. člena ZKP in 83. člen ZKP določala, da se sodba nanje ne sme opreti. Predmet izločitve po navedenih členih namreč niso katerokoli listine in dokazi, temveč tiste, za katere je v zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opreti. Izpostaviti gre, da obvestila, ki jih policija v predkazenskem postopku zbere od prič, niso predmet dokazne ocene, saj ne predstavljajo dokaza v formalnem smislu, temveč le v spoznavnem, zaradi česar nimajo dokazne vrednosti v smislu ugotavljanja dejanskega stanja in krivde obdolženca, so pa uradni zaznamki uporabljivi pri presoji verodostojnosti izpovedbe določene priče. 9 Pričo D.D in C.C je sodišče prve stopnje neposredno zaslišalo na glavni obravnavi, D.D pa je bil zaradi vrzeli v spominu na glavni obravnavi tudi predočen uradni zaznamek z dne 15. 10. 2020. Priča D.D se, kot je pravilno ugotovilo in obrazložilo že sodišče prve stopnje, na glavni obravnavi ni spomnil, da bi policiji podal kakršnokoli izjavo, vendar je z gotovostjo izpovedal, da je bila sporna objava vidna in dostopna vsem. Policistka C.C pa je na glavni obravnavi izpovedala, da je obvestila od priče D.D zbrala preko telefonskega pogovora.

Pritožnika v nadaljevanju izpodbijata dokazno oceno sodišča prve stopnje in zatrjujeta, da je slednje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Podajata obširno lastno, subjektivno dokazno oceno, ki pa po pritožbeni presoji, v ničemer ne omaje pravilnih, zakonitih in tehtno argumentiranih zaključkov sodišča prve stopnje. Slednje je namreč na podlagi vseh izvedenih dokazov ter njihove presoje, z gotovostjo ocenilo, da je obdolženi A.A izpolnil tako objektivne kot subjektivne zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja.

Pritožbi posebej izpostavljata, da v dokaznem postopku ni bilo s stopnjo verjetnosti "onkraj razumnega dvoma" ugotovljeno, da je prav obdolženi A.A objavil sporne osebne podatke oškodovanca B.B, saj priče niso znale pojasniti, kako so bili pridobljeni izpiski spornih objav (list. št. 7-8). Prav tako izvedenec Šavnik ni mogel potrditi, na kakšen način so bile ustvarjene kopije (posnetki zaslona) predmetne objave. Nadalje ni bilo dokazano, da je Twitter profil, na katerem je bila objavljena sporna objava, pripadal prav obdolženemu A.A, saj bi povsem realistično lahko šlo za račun pod psevdonimom neznanega imetnika.

Pritožnika obširno izpodbijata dokazno oceno prič B.B in D.D ter policistke C.C, kakor tudi dokazno vrednost posnetkov zaslona sporne objave, za katere zatrjujeta, da naj bi bili prirejeni (list. št. 7-8). Po njunem mnenju naj bi bilo to razvidno iz dejstva, da niti D.D niti B.B nista znala pojasniti, na kakšen način sta pridobila navedene posnetke zaslona. Pritožnika nadalje opozarjata, da nobena izmed zaslišanih prič ni neposredno potrdila, da je bila sporna objava dejansko objavljena, saj je ni nihče videl osebno; po izpovedbi D.D naj bi ta videl zgolj objavo spričevala, ne pa tudi matičnega lista.

Pritožnika zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje spregledalo razbremenilne okoliščine in selektivno izpostavilo le obremenilne dokaze, s čimer naj bi storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po njunem mnenju je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bila sporna objava dejansko dostopna širši javnosti. V tej zvezi pritožnika uveljavljata tudi protispisnost ter zatrjujeta, da dokazni postopek ni pokazal, da bi imel obdolženi registriran Twitter račun, niti da bi se v času domnevne objave nahajal na območju Republike Slovenije, kjer naj bi bila ta objava ustvarjena. Navajata še, da izpodbijana sodba v zvezi s temi vprašanji ne vsebuje ustreznih in popolnih razlogov.

Pritožnika nadalje izpostavljata, da naj bi imel oškodovanec osebni motiv škodovati obdolženemu A.A, saj naj bi ga neupravičeno ovadil in pri tem izkoristil svoja poznanstva pri organih tožilstva in policije, kar le še dodatno vzbuja dvome v obtožbene očitke.

Povzetim pritožbenim navedbam ne gre slediti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, obrazložena v točkah 8 do 17 izpodbijane sodbe, je po oceni pritožbenega sodišča popolna, celovita, temeljita in skrbna, vsebuje presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Sodišče se je v razlogih sodbe opredelilo do zagovora obdolženega in do njegovih navedb, podanih v zaključni besedi, do izpovedb prič B.B in D.D, C.C, E.E in izpovedbe sodnega izvedenca Šavnika. Pritožbena dokazna ocena, ki jo ponujata pritožnika, sodišča druge stopnje ne prepriča, saj temelji na selektivnem navajanju posameznih delov izpovedb, iztrganih iz konteksta, ter na lastni, subjektivni interpretaciji dokaznega fonda, ki nima opore v izvedenih dokazih.

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo neprepričljivemu zagovoru obdolženega A.A in njegovi zaključni besedi, kar je v izpodbijani sodbi v točki 8 tudi tehtno obrazložilo. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je sledilo prepričljivi izpovedbi oškodovanca B.B, da so objavljeni podatki resnični in pravilni ter se nanašajo nanj, ter da je bil s sporno izjavo seznanjen s strani nečaka D.D, kar je potrdila tudi priča C.C. Njegovo izpovedbo je potrdil D.D, ki je prepričljivo povedal, da je na Twitterju zasledil sporno objavo, ki je vsebovala osebne podatke njegovega strica B.B, kar mu je bilo še posebej sporno, saj je obdolženi A.A v zvezi s tovrstnimi izjavami že bil obsojen. Sodišče prve stopnje se je temeljito opredelilo, do izpovedbe D.D in do dejstva, da se na glavni obravnavi ni več spomnil, kako je prišel do sporne objave. Z zadostnimi razlogi je v točki 9 izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj za predmetni postopek ni relevantno, da se priča D.D ni spomnil, če je bil objavljen matični list ali spričevalo oškodovanca, temveč je pomembno le, da se je priča D.D spomnil vsebine objave in da je ta bila dostopna vsem, kar je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo tudi v točki 13.

Sodišče prve stopnje je kritično presodilo tudi izpovedbo priče D.D, ki se na glavni obravnavi ni spomnil, da bi policistom podal kakršnokoli izjavo, vendar je kljub temu odločno izpovedal, da po njegovem prepričanju sporna objava ni bila zasebna, temveč javna in dostopna vsakomur. Enako je priča B.B prepričljivo izpovedal, da so za sporno objavo vedeli tudi njegovi sodelavci in soborci, ki so jo prav tako videli. Na podlagi medsebojno skladnih izpovedb obeh prič ter kritično ocenjenega izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve, iz katere izhaja, da ob uporabniškem imenu obdolženca na njegovem Twitter profilu na dan sporne objave, tj. 30. 7. 2019, ni bilo grafične ikone ključavnice, ki bi označevala zaprt profil, s katerega objave niso vidne nesledilcem, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila sporna objava javno dostopna vsem uporabnikom.

Pritožbeno sodišče sprejema tudi dokazne zaključke sodišča prve stopnje, da je Twitter profil, na katerem je bila objavljena sporna objava, pripadal prav obdolženemu A.A, kot je prepričljivo obrazloženo v točki 8 izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve oprlo predvsem na listinsko dokumentacijo, iz katere nedvomno izhaja, da je uporabnik profila, na katerem je bila objavljena sporna objava, v preteklosti že večkrat objavljal "tvite" v zvezi z oškodovancem B.B in njegovo izobrazbo (list. št. 42-43). Dodatno se je o tem prepričalo tudi na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1883/2017 z dne 14. 5. 2019 na list. št. 14 do 35, na podlagi katerih je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je uporabnik spornega profila lahko le obdolženec, saj so bile na profilu objavljene takšne informacije, ki so bile lahko znane le obdolžencu, ne pa tudi širšemu krogu oseb.

Pritožbeno sodišče sprejema tudi argumentirane pravne in dokazne zaključke, v točki 11 izpodbijane sodbe, iz katerih izhaja pravilno stališče, da četudi objave naknadno ni bilo mogoče več najti, kar sta potrdili priči C.C in E.E ter izvedenec Šavnik, to na obstoj kaznivega dejanja ne vpliva, saj je le-to izvršeno s trenutkom objave osebnega podatka, kar je bilo dne 30. 7. 2019. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zaključilo, da je bila sporna objava osebnih podatkov dne 30. 7. 2019 javno objavljena s profila, ki ga je upravljal obdolženi A.A, in da je bila objava dostopna vsem, saj ob njegovem uporabniškem imenu na Twitter profilu ni bilo ikone ključavnice. V točkah 9 in 11 izpodbijane sodbe je prepričljivo pojasnjeno, zakaj je na podlagi presoje vseh izvedenih dokazov, zlasti izpovedb prič C.C, D.D in B.B ter posnetkov zaslona sporne objave z dne 30. 7. 2019 (list. št. 7 do 8), prvostopno sodišče zaključilo, da je bila sporna vsebina resnično objavljena in javno dostopna.

Zagovornik nadalje neuspešno poskuša izpodbiti dokazno vrednost izpiskov posnetkov zaslona sporne objave (list. št. 7 do 8), ki naj bi bili domnevno prirejeni, pri čemer se sklicuje na izpovedbo izvedenca Šavnika, ki je izpovedal, da se z verodostojnostjo posnetkov zaslona ni ukvarjal in da iz izpiskov zaslona ni bilo razvidno, kdaj so bili narejeni. Izvedenec naj bi povedal tudi, da bi vsakdo lahko ustvaril Twitter račun z lažno identiteto. Zagovornik poskuša s selektivnim povzemanjem izvedenčeve izpovedbe izpodbiti pravilno in popolno dokazno oceno izvedenskega mnenja, vendar neuspešno. Izvedencu je bilo z odredbo z dne 28. 3. 2025 odrejeno, naj odgovori na vprašanje, če je v času sporne objave Twitter dopuščal javno in nejavno komunikacijo in da se opredeli do okoliščin sporne objave, torej komu je bila dostopna in na kakšen način so uporabniki Twitterja lahko dostopali do vsebine ter ali je šlo za zaprt krog komunikacije ali za javno objavo nedoločenemu krogu oseb. Z dodatno odredbo je bilo izvedencu odrejeno, da v dopolnjenem izvedenskem mnenju odgovori na vprašanje, če je bila funkcionalnost zasebnih profilov dne 30. 7. 2019 aktivna, in če je bila ob zasebnih profilih prikazana ikona ključavnice. Izvedenec je na glavni obravnavi izpovedal, da je izhajal iz posnetkov zaslona, in da se z njihovo verodostojnostjo ni ukvarjal, saj o tem ni bil vprašan. Dodal je še, da se na splošno vse podatke, ki so enkrat digitalizirani, da predrugačiti. Izpovedal je še, da bi se dalo raziskati, če je sporna objava bila kadarkoli objavljena, in sicer "če bi bila sporna objava kjer koli povezana skozi kakšne druge objave". Na podlagi vestne in skrbne presoje izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je sledilo strokovno izdelanemu in jasnemu ter razumljivemu izvedenskemu mnenju. Da posnetki zaslona nikakor niso bili prirejeni izhaja iz izpovedb prič D.D in B.B, C.C in zlasti listinske dokumentacije, in sicer sporne objave ter posnetkov zaslona predhodnih objav v zvezi z oškodovancem B.B na profilu obdolženega A.A (list. št. 7 do 35 in 42 do 43). Zagovornik je v pritožbi zgolj pavšalno zatrjeval, da naj bi bili posnetki zaslona prirejeni, vendar takšne trditve, ob upoštevanju vseh izvedenih dokazov, ne prestanejo pritožbene presoje.

S pritožbo ni mogoče soglašati v delu, ko graja zaključke prvostopenjskega sodišča o kraju izvršitve očitanega kaznivega dejanja, saj sodišče ni izvajalo dokazov v smeri ugotovitve kraja kaznivega dejanja. Izpostaviti gre, da je kraj storitve kaznivega dejanja sicer pomemben del opisa kaznivega dejanja. Vendar v konkretnem primeru ni odločilna okoliščina, saj pri obravnavanem kaznivem dejanju ne predstavlja zakonskega znaka. Kraj storitve obravnavanega kaznivega dejanja je nedvomno bil v Republiki Sloveniji, kar izhaja iz listinske dokumentacije, in sicer sporne objave, ter drugih objav, ki so bile objavljene na Twitter profilu A.A v zvezi z oškodovancem B.B. Nadalje so bile vse objave na Twitter profilu A.A napisane v slovenskem jeziku in se nanašajo na izobrazbo oškodovanca B.B, ki jo je pridobil v Sloveniji ter na njegovo opravljanje funkcij v Republiki Sloveniji, poleg tega je Matični list izdan s strani DRŽAVNI_ZAVOD_B (list. št. 7-8). Po presoji pritožbenega sodišča, je kraj storitve obravnavanega kaznivega dejanja, tj. "iz točno neugotovljenega kraja na območju Republike Slovenije" tudi dovolj determiniran.

Zagovornik neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi bila sodba sama s seboj v nasprotju, ker iz dokaznega postopka ni mogoče sklepati, da se je obdolženi zavedal posledic kaznivega dejanja niti kaznivosti, zaradi česar tudi ni mogel ravnati z direktnim naklepom, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, temveč bi kvečjemu lahko ravnal v pravni zmoti. Sodišče prve stopnje je v točki 19 izpodbijane sodbe v zadostni meri opisalo razloge, zakaj obdolženec ni mogel biti v pravni zmoti, ki bi lahko izključila njegovo krivdo oziroma bi lahko bila razlog za milejše kaznovanje. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženec ravnal naklepno, pri čemer se je zavedal protipravnosti svojega ravnanja, saj mu je bilo glede na dosedanje sodne postopke v zvezi s tovrstnimi objavami glede oškodovanca, nedvomno jasno, da javno razširjanje osebnih podatkov brez dopustne pravne podlage predstavlja z zakonom prepovedano ravnanje. Prav tako je glede na pretekle objave na njegovem Twitter profilu obdolženi želel, da se širša javnost seznani z vsebino matičnega lista in učnim uspehom oškodovanca, saj bi sicer lahko za nesledilce zaklenil svoj profil, pa ga ni, kot je pojasnil izvedenec, kar vse kaže, da je ravnal z direktnim naklepom. Obdolženec se je zavedal protipravnosti svojega dejanja, seznanjen je bil s pravnimi pravili glede obdelave osebnih podatkov pod enakimi pogoji kot drugi v njegovem širšem okolju, kar je moč utemeljeno sklepati tudi glede na njegovo delo, vlogo in siceršnji položaj v družbi.

Zagovornik obdolženca se nekonkretizirano pritožuje še zoper kazensko sankcijo, kljub temu pa je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tem delu, saj pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP).

Preizkus izpodbijane sodbe v zvezi z odločbo o kazenski sankciji je pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolžencu A.A izreklo ustrezno in pravično kazensko sankcijo glede na težo kaznivega dejanja in stopnjo njegove krivde. Ustrezno se je odločilo za sankcijo opominjevalne narave, saj je ocenilo, da je glede na obdolženčevo dosedanjo neobsojenost podana pozitivna prognoza. Pritožbeni senat ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste kazenske sankcije in odmero kazni. Kot obteževalne okoliščine je utemeljeno upoštevalo obdolženčevo popolno nekritičnost do izvršenega ravnanja, posebnih olajševalnih pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo mogoče najti. Spričo dejstva, da obdolženi od leta 2019 ni storil nobenega drugega kaznivega dejanja, mu je v primerni dolžini določilo tudi enoletno preizkusno dobo.

Zagovornik in obdolženec grajata tudi odločitev prvostopenjskega sodišča glede naložitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodne takse v plačilo obdolžencu. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče ravnalo pravilno, ko je zgornje stroške kazenskega postopka naložilo v plačilo obdolžencu, saj je prejemnik pokojnine v višini 1.900 EUR, zaradi česar tudi pritožbeni senat meni, da bo stroške postopka zmožen plačati, brez da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje, sicer pa lahko skladno s 95. členom ZKP, obdolženec zaprosi tudi za odlog plačila ali za obročno odplačilo stroškov postopka. Glede obdolženčeve pritožbe

Na mnoge obdolženčeve pritožbene navedbe, ki so vsebinsko podobne pritožbenim navedbam zagovornika, je višje sodišče odgovorilo že v predhodnih razlogih te sodbe.

Obdolženec sam pa izpostavlja še nezakonito postopanje sodišč v zvezi s prenosom krajevne pristojnosti iz Okrajnega sodišča v Kočevju na Okrajno sodišče v Ljubljani. Obdolženec je v ugovoru zoper kaznovalni nalog, ki ga je s sodbo II K 21604/2020 izdalo Okrajno sodišče v Kočevju, podal tudi ugovor krajevne pristojnosti, saj naj bi v konkretni zadevi moralo odločati Okrajno sodišče v Ljubljani, kjer je njegov stalni naslov. Okrajno sodišče v Kočevju se je s sklepom II K 21604/2020 z dne 12. 6. 2023 na podlagi obdolženčevega ugovora o krajevni nepristojnosti izreklo za nepristojno in odstopilo zadevo v odločanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Zakonitost takšnega postopanja je Višje sodišče v Ljubljani potrdilo s sklepom VII Kp 21604/2020 z dne 20. 9. 2023 na list. št. 114, zaradi česar pritožbeno sodišče k temu nima ničesar več dodati.

Obdolženec pavšalno in nesubstancirano oporeka zakonitosti postopka izdaje kaznovalnega naloga, zatrjujoč, da je ta potekal brez njegove vednosti in da mu je bila s tem odvzeta pravica do obrambe. Takšni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Postopek izdaje kaznovalnega naloga je zakonit in ustavno dopusten, saj temelji na določbah XXV.a poglavja ZKP, ki omogočajo izdajo sodbe brez predhodne navzočnosti obdolženca, vendar mu hkrati zagotavljajo učinkovito pravico do obrambe z možnostjo vložitve ugovora. Z vložitvijo ugovora se postopek nadaljuje po pravilih ZKP o skrajšanem postopku, pri čemer so obdolžencu zagotovljena vsa procesna jamstva kontradiktornega postopka. V obravnavanem primeru je obdolženec A.A vložil ugovor zoper kaznovalni nalog, zaradi česar je bil ta, kot izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Kočevju št. II K 21604/2020 z dne 17. 6. 2020 razveljavljen. Pritožbeni očitki v zvezi z zakonitostjo in ustavnostjo postopka izdaje sodbe o kaznovalnem nalogu so zato neutemeljeni. Sklepno

Pritožbeno sodišče ni posebej odgovarjalo na posplošene pritožbene navedbe, ki jih zaradi nedoločnosti ni mogoče preizkusiti, kot tudi ne na tiste, ki so pravno nerelevantne ali očitno neutemeljene, saj ne vplivajo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, saj je v celoti ugotovilo bistvene okoliščino, sprejete zaključke pa je prepričljivo obrazložilo, tako da jih nasprotna pritožbena izvajanja niso uspela ovreči. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse relevantne dokaze, tako obremenilne kot razbremenilne, jih kritično ovrednotilo in v razlogih sodbe ustrezno obrazložilo, zakaj ocenjuje, da je obtožbeni očitek utemeljen. Pritožbeno zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka in kazenskega zakona pa tudi ni bilo ugotoviti. Glede na vse obrazloženo pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožbene navedbe ne omajejo pravilnosti dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje.

Ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbi zagovornika in obdolženega A.A zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o dolžnosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 204 EUR, ki jo je sodišče druge stopnje odmerilo glede na obdolžencu izrečeno pogojno obsodbo po tar. št. 7111 in 71113 v zvezi s tar. št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), upoštevaje premoženjske razmere obdolženca kot izhajajo iz spisovnih podatkov ter trajanje in zapletenost postopka.

1 USRS odločba U-I-262/10 z dne 23. 6. 2011.

2 Tako tudi VSM Sodba in sklep IV Kp 10076/2016 z dne 20. 4. 2017.

3 VSRS Sodba I Ips 4/94 z dne 16. 2. 1994.

4 Nasprotno pa mora v primerih, ko dopolnilna norma nadomešča tudi del opisa dejanja kot dogodka v stvarnosti, biti jasno označeno, katera je ta dopolnilna norma, saj lahko spreminjanje njene označbe že pomeni spreminjanje opisa kaznivega dejanja iz obtožbe.

5 VSRS Sodba I Ips 94/2010 z dne 16. 12. 2010.

6 Tako tudi VSRS Sodba I Ips 4442/2015 z dne 15. 4. 2021.

7 Sodba Upravnega sodišča I U 1047/2010 z dne 22. 6. 2011.

8 Da osebnih podatkov, ki so že javno objavljeni, ni dopustno nadalje obdelovati brez privolitve ali zakonske podlage, izhaja tudi iz številnih nezavezujočih mnenj informacijskega pooblaščenca, in sicer: 07121-1/2023/1615, 07121-1/2024/1335 z dne 28. 10. 2024, 07121-1/2024/891 z dne 1. 8. 2024, 0712-1/2019/2930 z dne 18. 12. 2019, 0712-1/2019/1675 z dne 14. 7. 2019, 0712-1/2019/2599 z dne 3. 12. 2019, 07121-1/2022/1366 z dne 12. 12. 2022.

9 VSRS Sodba I Ips 39/2011 z dne 7. 7. 2011.

Перевод на русский: GigaChat-2, 14.11.2026. Машинный перевод, вычитывается редакцией.